Obed

6.03.2011 ob 13:07

Čim sva stopila v gostilno naju je objel vonj po žarki maščobi. Mize so bile stare, umazane in brez prtov. Vleklo je hladen zrak od zunaj skozi vhodna vrata in pri oknih. Ko sem povonjal vino, je bio zaznati, nekaj ostro kislega skozi topost zažgane maščobe, ki ja napolnjevala prostor. Kljub nasmešku so njegove oči gledale porogljivo in zviška name in žal mi je bilo, da sem sprejel to povabilo.
Juha je bila polna razkuhanih rezancev, ki so se mokasto raztapljali v ustih in sem jih stežka požiral. Pritisnil sem žlico ob dno krožnika, zajel malo jušne tekočine in poskusil poplakniti vse skupaj, odgovarjal sem nerodno na njegova vprašanja, ter ob tem čutil kako mi juha teče po bradi in kaplja na srajco.
Po juhi sem pil veliko vina, se poskušal malo sprostiti, zagrabilo me je nekaj tesno pod lopatico in hrbet se mi je začel kriviti. Naj sem se še toliko presedal in napenjal mišice, krč ni popustil. Pogovor je tekel slabo. Imel sem občutek, da gleda name prezirljivo, kot sebi neenakega in mi naklanja ta posmehljivi pogled ter postavlja vprašanja na katera odgovarjam tako nerodno in jecljajoče in da takrat njegove oči še bolj zažarijo in me prisiljujejo da umikam pogled ter si prepletam prste vlažnih dlani stisnjenih med stegna. V takšni upognjeni drži sem pričakal glavno jed.
Kos mesa je bil majhen in grd. Velika zaplata maščobe je bila na njem, trdno prepletena z žilami in komaj sem odrezal kos. Žvečil sem ga dolgo in izpljunil bi ga, a bilo me je sram. Nosil sem v usta solato vse skupaj oblikoval v kepo, ki mi jo je le uspelo pogoltniti a se mi je zataknila v grlu in obtičala tam, da sem se začel potiti in nervozno presedati. Zato sem tudi tako nerodno in prisiljeno segel po vinu, da sem s komolcem prevrnil kozarec za vodo in skoraj bi polil tudi vino, če bi ne zagrabil kozarca za pecelj in ostal tako skrivenčen, dokler ni neprijazni natakar malodušno in površno potegnil s krpo po politem in to tako, od sredine mize proti meni, da mi je tekočina, kar je ni popila krpa stekla na hlače.
Mislim da je mojega gostitelja vse to na moč zabavalo. Kljub sočutnim besedam, ga je izdajal pogled. Zapičil sem vilico v debele kose rdeče pese, ki je pritiskala na uvelo solato. Razklala se je. Nikoli je nisem maral. Pričelo se mi je spahovati zaradi slabo prepražene čebule na kateri je bil pripravljen krompir.
Svetil se je vanilijev pudning pod cenenim sladkim sirupom. Bil sem ga vesel, ne zaradi okusa, temveč ker je napovedoval konec in odklonil sem kavo da bi se vse skupaj ne vleklo še dlje, kot se je moralo. Debel šop bankovcev je zašuštel in umikal sem pogled od denarnice, ko je plačeval. Mar bi si plačal sam in bi se ne počutil tako bedno.
Še nekaj besed v slovo, stisk njegove močne, raskave roke in odšel sem ven, ter s seboj odnesel tisti vonj po žarki maščobi, katerega se še sedaj ne morem znebiti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !