Arhiv za Februar, 2011

KAJ JE NOVEGA?

27.02.2011 ob 18:32

Kaj pa je novega?
Pravzaprav ne kaj dosti. Ali pa kakor obrneš in kakor za kogar. Najbrž tudi odvisno od tega, za kaj se kdo zanima.
Nebi trdil, da je bilo kaj posebnega. Žulili smo pivo v lokalu, kot skoraj vsak dan. Eni rdečega, drugi zelenega. Malo smo obirali tiste, kateri se ponavadi zadržujejo tu, pa jih ravno ni bilo. Tu in tam je zaokrožila stara šala, ki je spravila v smeh tiste, kateri so bili že dovolj pijani. Pa spet na stare teme, koliko je kdo od politikov ali gospodarstvenikov pokradel in kaj vse počno s tem denarjem in kaj bi mi počeli, če bi imeli le del tega bogastva. Tu in tam se je dvignila roka na mizo je prišlo novo pivo. Včasih je kdo z dlanjo naredil gib in pokazal na družbo kateri plača pijačo. Slišati je bilo odobrajoče mrmranje, treplanje po hrbtih. Marsikdo je zamrmral »še tega, pa grem« ali »tale je pa res zadnji«.
Ekran je bil nem, nobenega športa. Dopoldanski smučarski dosežki so bili že parkrat prežvečeni. Hodili smo ven in kadili cigarete. Bil je mraz in vsak je hitel po svoje. Nekateri so hitro vlekli globoke dime, da jim je pregorevala cigareta med prsti ter s hitro gesto frcnili čik, ter se vrnili v toplo zavetje lokala. Drugi so si tu in tam vzeli čas, se oblekli in počasi pokadili. Pač kakor je komu pasalo in odvisno od pogovora, ki je tekel zunaj. Minile so ure. Padla je že noč. Družba se je razredčila, marsikdo je odšel, ostali smo se primaknili skupaj. Jeziki so se pričeli že zatikati, pogovor je vse bolj in bolj izgubljal smisel. Vsak je govoril malo po svoje. Smo se pa zato malo več dotikali in trepljali in spet cigarete ter hladen zrak, ki ni nikogar več zbistril. Natakarica je bila zdolgočasena in sita vsakdanjih pripomb, ki so s pijanostjo vse bolj letele na njen spol. Ravnodušno je nosila steklenice ter tu in tam zamenjala kozarec. Napitnine ni bilo kaj dosti. Ozirala se je na uro in nekomu pošiljala sporočila prek telefona.
Počasi smo se pogodili katera pijača bo res zadnja. Nekateri so se odpravljali še naprej v drug lokal. Sam sem opletajoč odšel proti domu. Nisem imel daleč. Topo sem čutil oster večerni zimski mraz, majal sem se, zadrge na bundi si nisem zapel. Brundal sem si nekaj časa pesem, ki mi je ostal nekje v spominu, potem sem sam s seboj dokončeval pogovor, ki smo ga imeli enkrat vmes in pri katerem sem se razburil, še sam nevedoč zakaj. Vse je bilo vsakdanje, noge so me same odnesle pred blok in roka je sama poiskala ključ ter našla stikalo za luč. V dvigalu sem se zamajal in se na hitro ujel v ogledalu. Sunkovito sem odmaknil pogled in ga usmeril v umazana vrata čakajoč da se dvigalo ustavi. In spet so roke našle stikala ter ključ. Bil sem doma. Stisnilo me je nekaj močno v prsih, ko mi je skozi pijanost zavel vonj stanovanja, vsakdanjosti in vsa tista prijetna omama, ki sem jo nabiral čez popoldan je izpuhtela. Z ženo sva izmenjala poglede, videl sem da je močno utrujena in ona je videla da sem pijan, kar je itak pričakovala in na njenem obrazu je bilo videti, da nocoj ne bo prepira. Rahlo mi je pognila z glavo proti kuhinji, kjer me je čakala večerja ter se spet zazrla v televizijo. Hotel sem ji reči kaj lepega a sem samo nekaj zamomljal. Občutil sem hlad vsakdana. Pomislil sem da bi stopil v sobo in poljubil speča otroka, a opotekajoč kot sem bil bi jih lahko zbudil in sram me je bilo alkoholnega zadaha.
Stal sem tam med sobo in kuhinjo ter se zazrl v televizijski ekran. Bilo je veselja, smejali so se, vsi srečni in potem je pričela narodna muzika in zopet se je zgodilo nekaj lepega. »Tam« sem pomisli »tam so srečni ljudje«.

  • Share/Bookmark