KAKO SEM SKORAJ IZGUBIL SLUŽBO

8.05.2007 ob 09:48

Šef mi včasih posodi svoj avto. Ne ravno posodi, dovoli mi, da ga peljem v avtopralnico, ali pa da natočim gorivo. Avto je močan in eleganten, drag, športen model. V notranjosti je marsikaj lesenega, svetleče kromiranega, sedeži so usnjeni, tisto usnje ima opojen vonj, vonj po bogatem. Vedno vozim počasi, z roko gladim svetlečo ročico menjalnika, ali pa jo položim na sovoznikov sedež in božam usnje. Radija ne prižigam, bojim se da bi kaj pokvaril, ravno tako si ne upam premikati stikal. Motor lepo prede, hrupa s ceste ni slišati. Dobro se počutim, ko me ljudje vidijo v takšnem avtomobilu, imajo me za pomembnega.
In zadnjič na črpalki je bila tam ena ženska, lepa in lepo oblečena. Prišla je s precej slabšim avtom kot jaz. Običajno se je niti pogledati nebi upal. A tokrat je bilo drugače. Lahko bi se vozila skupaj, v avtu. Ona bi ga občudovala in se mi nasmihala. S prestavne ročice bi roko položil na njeno koleno. Zavrtel sem malo avtomobilske ključe in se ji nasmehnil. Nasmeha mi ni vrnila, pogledala me je s prezirom in se obrnila.
To me je razjezilo. »V takšnem avtu se nikoli ne boš vozila,« sem pomislil.
Speljal sem hitro, motor je zatulil, gume so zacvilile, povleklo me je v sedež in kar naenkrat sem udaril zabojnik za smeti. Ustaviti mi je uspelo šele tik pred priključkom na cesto. Srce mi je divje razbijalo, čutil sem pritisk v sencih in komaj sem zajel zrak. Mrzel pot me je oblil.
»Posral sem ga, strašno sem ga posral.«
Ves tresoč sem si ogledoval škodo. Na srečo je bil zabojnik na koleščkih in ga je udarec odbil. A vseeno je bilo hudo. Blatnik je bil vdrt, velika luč je bila razbita, in še ostale manjše lučke okrog nje. Pločevina ob razbitem smerokazu se je bila razprla in ostri srebrni robovi so grozeče zijali proti meni.
Tista ženska se je ravno peljala mimo mene in me ni niti pogledala. Ona je bila kriva!
Šef je imel ravno nekaj opraviti s ploščičarjem, ko sem se pripeljal. Bil je slabe volje. Zaradi kislega vremena se je lepilo počasi sušilo, dela so zaostajala.
Ko sem stal pred njim so se mi besede zataknile v grlu, hropel sem in kazal proti avtu. Bilo mi je vroče, močno sem se potil, imelo me je, da bi se razjokal. Oči so se mu široko razprle in prebledel je, ko je videl, kam kažem in kaj sem naredil.
Pokleknil je k avtu in si udarjeni del avtomobila dolgo ogledoval. »A si dobu kuponček?« je končno vprašal.
»Kanta, kanto za smeti sem butnu« sem izdavil.
»Poberi se« je izbruhnil, »poberi se idiot u p***u m******u.
« Jezno je zamahnil z roko po zraku, kar tako, ne da bi me hotel udariti. Umaknil sem se, pričelo je rositi. Stal sem pod napuščem skladišča kakšni dve uri. Upal sem, da ga bo minila jeza, da bo koga poslal pome. Potem je prišel Safet. »Šef je reku, da jutr sploh ne hod.« Bilo mu je hudo zame, poskusil me je potrepljati po rami, a je zamahnil v prazno.
Odšel sem ves poklapan, sklonil sem glavo globoko proti prsim in dež mi je rosil za vrat. Safet je stal, kjer sem prej stal jaz in gledal za menoj. Roko je imel še vedno iztegnjeno, kot jo je ustavil na polovici zgrešenega zamaha.
Pil sem zvečer v lokalu, ves nesrečen. Vsi so se pogovarjali o moji nezgodi, zanje je bil to dogodek dneva. Smejali so se in me suvali s komolci. Marsikaj so mi govorili. Večinoma so se šalili.
Potem mi je pomagal Lojz. Posodil mi je tri tisočake. Vrnil naj bi mu štiri in pol. Vsak mesec po stopetdeset, pa cel regres, če ga dobim. Za vsak slučaj sem podpisal še papir, kjer sva zapisala, da sem si sposodil tiste štiri tisočake in pol. Tako mi je rekel, »Da se mu prilizneš in pokažeš da ti je žal. Itak ma kasko.«
Lojz je dober človek. Je najemnik lokala kamor zahajam. Oba dobro veva da bom denar vrnil. Potrtost me je minila, zadihal sem s polnimi pljuči, naročil sem pijačo za vse, dvakrat.
Zjutraj sem odšel v službo, malo kasneje kot ostali. Hotel sem se jim izogniti in urediti svojo zadevo na samem. Šef je bil tam, slabe volje. Spet težave s ploščičarjem.
Tako sem se pojavil v precej slabem trenutku, ves neroden in nisem vedel kaj reči. Stal sem tik za njim dokler se ni obrnil in me zagledal. Ni me bil vesel.
Sklonil se je čisto do mojega obraza in me jezno pogledal v oči. »Kaj je, kaj je, kaj iščeš tu?«
Čutil sem kapljice njegove sline kako so pršele po mojem obrazu. Potegnil sem iz žepa šop denarja in mu ga pomolil. Roka se mi je tresla.
»Šef, za avto«, sem izjecljal.
Denarja sploh ni pogledal. »Poberi se, idiot«, je siknil, se obrnil in odšel preč.
Stekel sem za njim, se mu vrgel pod noge, oči sem imel polne solz. V roko sem mu poskusil potisniti šop bankovcev, a pest se ni razprla, bankovci so se raztresli po tleh. Po vseh štirih sem se plazil okoli njegovih nog in pobiral denar. S čelom sem se dotaknil njegovih čevljev, dotaknil sem se jih z ustnicami. Dišali so kot usnje v avtu. Oklenil sem se njegovih gležnjev in pritisnil lice ob hladno, dišeče usnje. Bil sem čisto obupan.
Šef se je omehčal. Najbrž tudi zato, ker so bili vsi fantje na dvorišču in naju gledali. Potegnil mi je bankovce iz roke, jih malomarno spravil v žep ne da bi jih štel.
»Pejta s Safetom po salonitke, pa enga Moldavca vzemta sabo«.
Sprejet sem bil nazaj v službo.

  • Share/Bookmark
 

26 komentarjev na “KAKO SEM SKORAJ IZGUBIL SLUŽBO”

  1. jery pravi:

    Je to resnicna zgodba ?
    Drugace pa enkratno zapisano !

  2. Pika pravi:

    Ta zgodba me je spomnila na pp, ki sem ga zjutraj dobila z naslovom “Zakaj moški umirajo hitreje” :) :) . Ga poznaš? Tip gleda lepo žensko in povozi drugega s kosilnico, tip gleda žensko in se zaleti v steno na peronu, brivec gleda lepo žensko in prereže stranki vrat,… Štekaš, a ne ;) ;) Drgač pa, sočustvujem. Dobr napisano!

  3. smeh smeh pravi:

    Ti pa si njegova prava gospodinja. Psi na sprehodu pa avto pa rubež…Dobro furaš ta svoj imidž. Težko je verjeti, da bi imel en navaden skladiščnik obvladal pisanje na tako visokem nivoju.

  4. šuši šuši pravi:

    srce me boli, ko se smejem zapisu ;)

  5. Lol pravi:

    He he car, kaj je pa pol Safet reku

  6. Kritika pravi:

    Ti imaš pa nekaj pisateljskega talenta. Res enkratno napisano, ampak skoraj siguren sem, da to ni resnična zgodba. Danes imamo v Sloveniji kar nekaj arogantnih in primitivnih šefov, ampak takšnih pa upam, da res ne.

  7. teoo teoo pravi:

    Sam res, vsega je kriva tista baba. Kot, da si ni prečitala pravilnika o postopkih pri srečanju s hudo makino in tipom zraven. sica!

  8. ZigaK pravi:

    Kritika: nekaj? :?

  9. emperor pravi:

    s tremi tisočaki bi lahko naredil kaj bol koristnega…recimo jih porabil za življenje medtem ko iščeš novo službo

    pa še kanček dostojanstva (beri:lizanje čevljev) bi si prihranil

  10. ross pravi:

    3 tisočaki česa? evrov ali sit? če evrov ti morm rečt da si tele če pa tolarjev pa si se fajn spomnu. lp

  11. Nonsens pravi:

    ross, če je kdo tele, si to ti. Normalno, da evrov.

  12. Mustang pravi:

    Kaj voz ta tvoj šef tolk dragega in športnega da ma še vedno ključe?? Al pa da gume cviljo ka speluješ? Al si izključu traction control zanalašč??

  13. Kašpar Kašpar pravi:

    Uau, hudo zapisano, vseeno pa upam, da ni resnično.

  14. Patricija pravi:

    strinjam se z emperor. jaz sm ista pol.ne gledam za lepimi avti. nikol.me ne gane. je veliko stvari ki jih vidm prej kot pa avto.

  15. Nordstar pravi:

    Fina, čitljiva zgodbica. Bo to knjiga o zgodah in nezgodah nekega talenta?

  16. Bulsitar pravi:

    Avtorja sprašujem, katere znamke je šefov avto?
    Drugače pa je šef sam kriv če posoja avto, in kar sam nej plača škodo.
    Ob tvojem podarjanju denarja pa samo še razmislek- saj ni čudno da se direktorji in šefi tako vedejo do nas delojemalcev. Kmalu se bo zgodilo da bodo direktorji pričakovali, da bomo delali zastonj. PIZDA JIM MATERNA KAPITALISTIČNA.
    Lp

  17. kiara kiara pravi:

    kaj pa kasko? dobri avtomobilli normalno pametnih lastnikov majo zavarovanje, a ne?:)

  18. XXX pravi:

    ma sj kva se pa postavlaš pred žensko z avtom…ona bi bla ona totalno debilna če bi se ti nasmejala nazaj, če bi bla js na njenm mest bi se ti u fris smejala po “tragediji”, ki jo je povzročilo eno debilno bahanje, ob katerm mi slabo pride!

  19. MAQ1966 pravi:

    Stil pisanja in sama zgodba je zelo podobna 24 črticam avtorja Kosmač Tomaža v knjigi “Driska”. Zabavno branje vsakdanjih dogodkov. Priporočam!

  20. zvity pravi:

    dej nehi to je basa, tip k ma tak besedni zaklad, pa stil pisanja, ne dela fizičnega dela pr podjetniku…pa kje so dobil Moldavce-najeta poceni delovna sila za gradbena dela?! iz aviona se vidi da to ni to…je pa res, da lepo piše(stal sem pod NAPUŠČEM skladišča) in če je te besede zmožen navaden delavec-ne verjamem, tip je načitan

  21. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    hahahah, hudo hudo :D vsega je kriva tista prekleta baba :mrgreen:

  22. buba švabe buba švabe pravi:

    Ja, baba naduvana. Ka pa misl da je!

  23. smeh smeh pravi:

    Iz tega sledi, da so vse ženske prasice! :mrgreen:

  24. Jack Killian pravi:

    qrc ferdaman, tako genialno pišeš, a si se mi zagabil s tistimi psički. škoda no.

  25. Jan pravi:

    joj ljudje, to ja niso dejanske prigode osebe, ki piše ta blog, čeprav očitno črpa iz realnega življenja.

  26. Milojko pravi:

    Rajš priznaj, da imaš fetiš na usnje :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !