Arhiv za Maj, 2007

odvoz

17.05.2007 ob 10:12

Zadnje čase imamo pri nas v firmi dosti odvoza salonitk. Baje se splača. Šef je dogovorjen s krovci. Mi pospravimo, oni pa na novo prekrijejo streho. Delo ni težko, tudi nevarno ni. Na streho pošljemo Moldavca, on odstranjuje salonitne plošče in jih meče na tla. S Safetom jih pobirava, ter zlagava na kamion. Marjan je zraven, vozi, nadzira, poračuna s strankami.
Včeraj smo delali, pri nekem starejšem paru. Ko smo se pripeljali pred hišo, je njihov pes, nek zmeden mešanec, napadel naš kamion, zaganjal se je v gume. Marjan je nalašč zavil in ga malo oplazil. Pes je zacvilil, videl sem ga kako se je pobral za hišo, rep je zvil čisto pod trup, tekel je čudno, nenaravno. Od takrat smo imeli mir pred njim, le kadar smo za hip prenehali z delom, je bilo slišati cviljenje od nekod, izza hiše. Tista gospa in gospod, pri katerih smo delali, sta bila tudi precej čudna. A bili smo tam zaradi dela, ne zaradi druženja. Stala sta precej daleč od nas, nas ves čas opazovala, nekaj mahal in klicala. Vmes sta se nekaj ukvarjala s psom, a ta se ni več prikazal. Nismo se kaj dosti ozirali nanju, hiteli smo z delom.
Vsakič ko plošča prileti na tla, se dvigne prah, plošče so stare in prhke. Prah se mi je lepil na znoj in otiral sem si ga z rokavom srajce. Malo smo se ustavili, ker je Moldavec pobiral vijake iz kritine. Gospa je pristopila, tiščala si je robček pred nos, ni bila videti zdrava.
»Ali ste pooblaščeni?«, je vprašala.
»Smo.« Ji je odgovoril Marjan nejevoljno
»Kje pa imate maske?«
Marjan se je namrdnil in odšel.
»Kakšne maske?« Sem pomislil. »Saj ni pust. Prišli smo delat, ne pa jih zabavat.«
Potem je rekla, da so v ploščah iglice.
Pokazal sem ji roko. »Nobenih iglic ni gospa, nič ne pika. Če bi bilo kaj ostrega, bi nam šef dal rokavice.«
Ko je rekla, da so te iglice mikroskopske, sem vedel, da je zmešana. Z nasmeškom sem pogledal Safeta. Ta je nagubal čelo in obrnil oči proti nebu. Tako delajo muslimani, kadar si česa ne znajo razložiti.
Spomnil sem se na mikroskop, ki smo ga imeli v osnovni šoli pri pouku biologije. Skozenj smo gledali nek razlezen, moten rjav madež. Ni bilo kaj dosti videti. Nobenih iglic.
Spet je priletela plošča, Moldavec je medtem odvil vijake in nadaljeval z delom. Spet so letele plošče, težava je bila, ker se je marsikatera, ko je priletela na tla razbila na več manjših kosov in vse je bilo treba pobrati.
Končali smo. Pijače nam nista ponudila, niti vode. Gospod je hotel, da odpeljemo še ostanke barv in dva stara akumulatorja. Marjan je nekaj omahoval in zmajeval z glavo, dokler mu ta ni stisnil v roke dvajsetaka. Potem nama je namignil, da zloživa še tisto na kamion. Bilo je kar precej pločevink, pa nekaj večjih posod z barvo za les. Iz dobre volje sva naložila še dva para zlizanih zimskih gum. Gospa se je pojavila še z nekaj vrečkami, a ji je Marjan rekel, da nismo smetarji in da naj jih nese v zabojnik za smeti.
Vse skupaj smo peljali k Savi, ker smo bili pač v bližini. Nismo prvič vozili tja. A nekaj sto metrov pred reko je bila sredi ceste zapora. Bila je tam tudi napis, na katerem je pisalo, da je tam prepovedano odlagati odpadke. Res je nekdo odpeljal vse kar se je nakopičilo tam v zadnjih letih. »Le kaj mu bo.« sem pomislil.
Marjan se je razburil in pričel preklinjati, »sploh pa«, je rekel, »ne vozimo odpadkov, ampak gradbeni material«.
»A peljemo na Barje, kot zadnjič?« Sem ga vprašal.
Jezno me je pogledal in z očmi pomignil na gozd. Zapeljal je vzvratno, dokler se niso zadnja kolesa že malo ugreznila v mehko zemljo in pričeli smo razkladati. Spet je vse frčalo in dvigal se je prah.
Safet je odprl nekaj pločevink z barvami in ugotovil, da so zasušene in neuporabne. Tiste barve za les so bile še v tekočem stanju a jim je rok uporabe potekel že pred več leti.Vse je letelo za salonitkami. Hitro smo končali, mudilo se je. Ura je bila že skoraj tri in čakala nas je še ena streha.

  • Share/Bookmark

KAKO SEM SKORAJ IZGUBIL SLUŽBO

8.05.2007 ob 09:48

Šef mi včasih posodi svoj avto. Ne ravno posodi, dovoli mi, da ga peljem v avtopralnico, ali pa da natočim gorivo. Avto je močan in eleganten, drag, športen model. V notranjosti je marsikaj lesenega, svetleče kromiranega, sedeži so usnjeni, tisto usnje ima opojen vonj, vonj po bogatem. Vedno vozim počasi, z roko gladim svetlečo ročico menjalnika, ali pa jo položim na sovoznikov sedež in božam usnje. Radija ne prižigam, bojim se da bi kaj pokvaril, ravno tako si ne upam premikati stikal. Motor lepo prede, hrupa s ceste ni slišati. Dobro se počutim, ko me ljudje vidijo v takšnem avtomobilu, imajo me za pomembnega.
In zadnjič na črpalki je bila tam ena ženska, lepa in lepo oblečena. Prišla je s precej slabšim avtom kot jaz. Običajno se je niti pogledati nebi upal. A tokrat je bilo drugače. Lahko bi se vozila skupaj, v avtu. Ona bi ga občudovala in se mi nasmihala. S prestavne ročice bi roko položil na njeno koleno. Zavrtel sem malo avtomobilske ključe in se ji nasmehnil. Nasmeha mi ni vrnila, pogledala me je s prezirom in se obrnila.
To me je razjezilo. »V takšnem avtu se nikoli ne boš vozila,« sem pomislil.
Speljal sem hitro, motor je zatulil, gume so zacvilile, povleklo me je v sedež in kar naenkrat sem udaril zabojnik za smeti. Ustaviti mi je uspelo šele tik pred priključkom na cesto. Srce mi je divje razbijalo, čutil sem pritisk v sencih in komaj sem zajel zrak. Mrzel pot me je oblil.
»Posral sem ga, strašno sem ga posral.«
Ves tresoč sem si ogledoval škodo. Na srečo je bil zabojnik na koleščkih in ga je udarec odbil. A vseeno je bilo hudo. Blatnik je bil vdrt, velika luč je bila razbita, in še ostale manjše lučke okrog nje. Pločevina ob razbitem smerokazu se je bila razprla in ostri srebrni robovi so grozeče zijali proti meni.
Tista ženska se je ravno peljala mimo mene in me ni niti pogledala. Ona je bila kriva!
Šef je imel ravno nekaj opraviti s ploščičarjem, ko sem se pripeljal. Bil je slabe volje. Zaradi kislega vremena se je lepilo počasi sušilo, dela so zaostajala.
Ko sem stal pred njim so se mi besede zataknile v grlu, hropel sem in kazal proti avtu. Bilo mi je vroče, močno sem se potil, imelo me je, da bi se razjokal. Oči so se mu široko razprle in prebledel je, ko je videl, kam kažem in kaj sem naredil.
Pokleknil je k avtu in si udarjeni del avtomobila dolgo ogledoval. »A si dobu kuponček?« je končno vprašal.
»Kanta, kanto za smeti sem butnu« sem izdavil.
»Poberi se« je izbruhnil, »poberi se idiot u p***u m******u.
« Jezno je zamahnil z roko po zraku, kar tako, ne da bi me hotel udariti. Umaknil sem se, pričelo je rositi. Stal sem pod napuščem skladišča kakšni dve uri. Upal sem, da ga bo minila jeza, da bo koga poslal pome. Potem je prišel Safet. »Šef je reku, da jutr sploh ne hod.« Bilo mu je hudo zame, poskusil me je potrepljati po rami, a je zamahnil v prazno.
Odšel sem ves poklapan, sklonil sem glavo globoko proti prsim in dež mi je rosil za vrat. Safet je stal, kjer sem prej stal jaz in gledal za menoj. Roko je imel še vedno iztegnjeno, kot jo je ustavil na polovici zgrešenega zamaha.
Pil sem zvečer v lokalu, ves nesrečen. Vsi so se pogovarjali o moji nezgodi, zanje je bil to dogodek dneva. Smejali so se in me suvali s komolci. Marsikaj so mi govorili. Večinoma so se šalili.
Potem mi je pomagal Lojz. Posodil mi je tri tisočake. Vrnil naj bi mu štiri in pol. Vsak mesec po stopetdeset, pa cel regres, če ga dobim. Za vsak slučaj sem podpisal še papir, kjer sva zapisala, da sem si sposodil tiste štiri tisočake in pol. Tako mi je rekel, »Da se mu prilizneš in pokažeš da ti je žal. Itak ma kasko.«
Lojz je dober človek. Je najemnik lokala kamor zahajam. Oba dobro veva da bom denar vrnil. Potrtost me je minila, zadihal sem s polnimi pljuči, naročil sem pijačo za vse, dvakrat.
Zjutraj sem odšel v službo, malo kasneje kot ostali. Hotel sem se jim izogniti in urediti svojo zadevo na samem. Šef je bil tam, slabe volje. Spet težave s ploščičarjem.
Tako sem se pojavil v precej slabem trenutku, ves neroden in nisem vedel kaj reči. Stal sem tik za njim dokler se ni obrnil in me zagledal. Ni me bil vesel.
Sklonil se je čisto do mojega obraza in me jezno pogledal v oči. »Kaj je, kaj je, kaj iščeš tu?«
Čutil sem kapljice njegove sline kako so pršele po mojem obrazu. Potegnil sem iz žepa šop denarja in mu ga pomolil. Roka se mi je tresla.
»Šef, za avto«, sem izjecljal.
Denarja sploh ni pogledal. »Poberi se, idiot«, je siknil, se obrnil in odšel preč.
Stekel sem za njim, se mu vrgel pod noge, oči sem imel polne solz. V roko sem mu poskusil potisniti šop bankovcev, a pest se ni razprla, bankovci so se raztresli po tleh. Po vseh štirih sem se plazil okoli njegovih nog in pobiral denar. S čelom sem se dotaknil njegovih čevljev, dotaknil sem se jih z ustnicami. Dišali so kot usnje v avtu. Oklenil sem se njegovih gležnjev in pritisnil lice ob hladno, dišeče usnje. Bil sem čisto obupan.
Šef se je omehčal. Najbrž tudi zato, ker so bili vsi fantje na dvorišču in naju gledali. Potegnil mi je bankovce iz roke, jih malomarno spravil v žep ne da bi jih štel.
»Pejta s Safetom po salonitke, pa enga Moldavca vzemta sabo«.
Sprejet sem bil nazaj v službo.

  • Share/Bookmark