Arhiv za April, 2007

TRENUTEK LJUBEZNI

17.04.2007 ob 20:03

Pri nas v firmi smo imeli zadnjič praznovanje. Safet je imel rojstni dan. Šef je dovolil, da priredimo zabavo v skladišču.

Bilo je veselo. Povabljeni smo bili vsi, razen tistih dveh Moldavcev, ki ju šef skriva, ker nimata urejenih papirjev.

Pivo je bilo malce toplo, salame so bile cenene, da se nam je po njih rigalo, a to nam ni pokvarilo veselja. Žganica je ves čas krožila, radio je igral narodnjake in bilo je veselo, da že dolgo ne tako.

Ob meni je sedela Ajša, ciganka. Svoje črno oko je vrtela vsenaokrog, udarjala z nogo v ritmu glasbe in pridno nagibala steklenico.

Ko je bila majhna so ji starši zlomili nogo na dveh mestih, da bi postala šepava. Kosti so se neenakomerno zarasle, kot so želeli. Noga je ukrivljena kot kak zaklepaj. Polili so ji tudi obraz s kislino. Ta ji je razžrla polovico obraza, kjer so nastale globoke brazde, ki ji tečejo po obrazu navzdol, kot vzorec pri zebri. Kislina ji je scvrla tudi eno oko. Drugo oko je temnorjave barve, skoraj črno. Tako iznakažena je kakšnih petnajst let vzbujala toliko sočutja pri ljudeh, da je odlično služila, prosila je pač na cesti. Starši so na njen račun postali precej premožni in spoštovani. Potem je odrasla. Morala se je znajti sama. Na to, da bi si služila kruh s prostitucijo seveda ni bilo niti misliti. Naš šef se je je usmilil, vzel jo je v službo kot čistilko. Tako je pri nas že kakšnih dvajset let. Neopazna, tiha, vedno brez besed naredi, kar se ji naroči. Tudi najbolj umazana dela. Kar šest let je hodila dvakrat dnevno, k šefu domov previjati njegovega nepokretnega očeta, dokler ni umrl. Nikoli se ne pritožuje. Ne vem, kje živi, a tam najbrž ni preveč čisto. Drži se je nekakšen kiselkast vonj, po katerem jo je moč prepoznati, ne da bi jo videl. In po zvoku njene hoje. Ko hodi, zamahuje z ukrivljeno nogo, ko ta pristane na tleh z njo še malo podrsa. Pk – drs, pk – drs, tako je slišati.

Sedela sva tako skupaj in pili smo.Vedno bolj sem čutil njeno toploto. Kiselkasti vonj njenega telesa me je opijal bolj kot alkohol. Roka je našla roko, prsti so se prepletli. Nežno je položila svojo drugo dlan na moje stegno. Bila je vroča. Čutil sem jo kot ogenj.

Okrog naju je bilo zelo hrupno. Eden od Moldavcev se nam je pridružil, na hitro se je napil in zaradi nečesa potegnil nož. Safet ga je s steklenico po glavi. Potem sta se objemala, pila in pela. Nekdo je bruhal v kotu.

Vse dogajanje okrog naju je postajalo motno in oddaljeno. Kar naenkrat sva se znašla za kupom salonitnih plošč in zlizanih kamijonskih gum, na kopici starih prevlek za avtomobilske sedeže.

Prepustil sem se ji povsem, rokam in ustnicam, kam vse so zašle. Njeni objemi so bili nežni in strastni, prižemala se je k meni in trepetala. Ječala je in jaz sem hropel. Ljubila me je, kot me ni še nihče in jaz sem ljubil njo. Ugreznil sem se vanjo, sprejela me je z vsem telesom in zna biti, da sem celo malce zajokal.

Počutil sem se kot pravi moški. Prvič v življenju. Čutil sem ljubezen, ne strast, ljubezen, mehko valovanje in toplino.

Zjutraj sem se prebudil sredi tistih avtomobilskih prevlek, nag, z metalnim okusom v ustih, kot da bi se mi razkrajale plombe. Na sebi sem vonjal njen kiselkasti vonj, bil mi je prijeten.V sebi sem čutil mir, srečo. Drugače kot ponavadi, po prepiti noči.

V skladišče je prišla Ajša, takšna kot ponavadi mirna, tiha. Za trenutek je uprla vame svoje črno oko, spogledala sva se. Želel sem ji reči nekaj lepega, se zahvaliti, da sem spoznal kaj je to ljubezen, a nisem vedel kaj reči. Pogledal sem v tla, tam so bili moji čevlji prepleteni s hlačami, nogavice sem imel na sebi, majico sem imel pod seboj. Gat ni bilo videti. Glave nisem več dvignil, bal sem se ponovnega srečanja z njenim očesom. Zaslišal sem pk – drs, pk – drs, nadaljevala je s čiščenjem.

Pometla je glaževine. Začela je spirati s cevjo bruhanje, scalino, ter ostanke hrane.

Skozi razpoko v pločevinasti steni je posijalo sonce, ravno na njen iznakaženi obraz. Žarek je razsvetlil brazde na obrazu, le vdolbina, kjer je bilo nekoč oko je ostala v senci. Obrnila se je in spet ujela moj pogled s svojim črnim očesom, nekaj je bilo v njenem pogledu, upanje, morda prošnja. Pogledal sem preč in pričel nekaj mrmrati. Pravih besed še vedno nisem našel, gat tudi ne. Navlekel sem nase hlače, se nerodno zazibal, komaj ujel ravnotežje in odšel proti stranišču. Tiščalo me je in sram me je bilo.

  • Share/Bookmark

GOLOB

4.04.2007 ob 08:10

Mimo naju se je privlekel golob. Imel je zlomljeno krilo. Z drugim je še nekaj zamahoval, kot bi poskušal vzleteti, zato je smešno opletal ter poskakoval. Toplo pomladno sonce je prijetno grelo. Sedela sva in pila pivo.

»Glej ga«, mi je rekel znanec. »Kako ga zanaša. Prej ali slej ga bo našla kakšna mačka ali pes ptičar. Pes ga bo hitreje pokončal, mačke se dolgo igrajo s plenom.«

Ozrl sem se naokrog, če bi kje zagledal kakšnega zlatega prinašalca ali irskega setra. Privoščil sem mu hitro smrt.

»Če se bo zavlekel v kakšno luknjo, ga bodo dobile podgane« se je razživel moj sogovornik. »Podgane žrejo vse. Golobi tudi. Pa še predrzni so, ljudi se ne bojijo kaj dosti. Stare babe jih hranijo po parkih, zato pa se tako množijo«.

»Veš kaj, he he he« nagnil se je k meni. »Na konec cevi zračne puške vtakneš košček kruha in ko golob zagrabi, sprožiš, he he he.«

Moral sem se nasmehniti.

»Odbiješ mu kljun« je nadaljeval, »težko ga s takšnim strelom ubiješ, so trdoživi, ampak nov kljun mu pa tudi ne zrase.«

Odmaknil sem se od njega, to s kruhom na puški me je razvedrilo, a imel je kiselkast zadah. Med najinim pogovorom je golob že odskakljal za vogal.

Oblaki so zakrili sonce, postalo je hladno, spil sem in se poslovil. Ni mi bilo več do posedanja z njim. Saj se niti nisva dobro poznala.

Kmalu zatem sem naletel na gručo otrok, ki so obstopili goloba. Igrali so se z njim. Čeprav je obupano poskakoval in poskušal pobegniti jim ni mogel uiti. Sprva so ga samo malo brcali, tako da je ostajal v sredini kroga. Potem so se že opogumili in ga začeli prijemati, vlekli so ga za zlomljeno krilo. Potem so mu glavo pritisnili ob tla, zmogel je še dovolj moči, da je trzal s trupom in zamahoval z zdravo perutjo.

Glavna pri vsem tem je bila neka plavolasa punčka, v roza krilcu in umazana po obrazu. Ona je namreč poveljevala otrokom. Sprva ga je sama držala za vrat, kasneje pa je poskakovala naokrog in z vreščečim glaskom hujskala ostale.

Obstopili so ga tako, da nisem več videl kaj počno. Slišal sem šepetanje in hihitanje, pa tu in tam kakšen vzklik. Nekdo je zaklical, da bo prinesel hokejsko palico.

Prižgal sem cigareto. Po zvokih sodeč, so se otroci zelo zabavali. Postaval sem tam in kadil. Tista punčka v roza krilcu je nekam stekla in se kmalu vrnila, vodeč za roko majhnega fantka in mu med potjo nekaj zaupno prigovarjala. Vsi so se nagnetli okrog goloba, slišati je bilo samo še zlovešče šepetanje.

V nekem trenutku, ko se je krog malo razprl sem videl, da mu je mali vtaknil v zadek skrivljeno žico. Tako so mu skušali potegniti čreva iz trupa.  Ptič se je že povsem prepustil usodi in se je samo še tu in tam malo stresel.

Takrat sem se vrinil mednje in s peto čevlja stopil golobu na glavo. Hrsknilo je. Otroci so  obstali, gledali so me užaljeno, uničil sem jim igračo.

Stopil sem do zelenice in obrisal podplat v travo. Na otroke se nisem več ozrl. Nisem vedel kaj naj jim rečem.

Mimo mene je pritekel labradorec. »Malce prepozno«, sem pomislil.

  • Share/Bookmark