KAKO SEM BRUHNIL KJER SE NE BRUHA

29.03.2007 ob 13:14

Zvečer sem bil močno pijan. Zjutraj sem se zbudil zaradi budilke, ta pa je zvonila zaradi krsta mojega nečaka, tega jutra, v cerkvi naše fare.

Obilno sem zajtrkoval, kajti potreboval sem moči. V glavi sem čutil močno, topo bolečino.

Ko sem se sklonil, da si zavežem čevlje je ta bolečina začela utripati in pred očmi sem zagledal svetleče pikice. Toliko časa sem še imel in ker sem bil dogovorjen ravno na takšnem mestu, sem stopil v bife. Usta sem imel tako suha, da me je kar peklo in kot da jaz nebi imel nič pri tem, so kar sama naročila pijačo.

Prijel sem pivo, bilo je hladno.  Z zaprtimi očmi sem potegnil dolg požirek. Dobro mi je delo. Hladno steklenico sem prislonil na čelo, da bi ublažil bolečino v glavi. Zazrl sem se v star koledar in mislil na nič. Kar naenkrat je bila steklenica prazna. Res sem bil žejen. Moral bi bil že oditi, a ker sem počutil malo bolje, sem hitro naročil še eno steklenico in plačal.

Drugo pivo je bilo toplo, kar dvignilo mi je želodec. Vtem sem zunaj, na cesti zagledal brata, svežega in v beli srajci, kako mi maha. Stopil sem dva koraka naprej, da me ni videl in na hitro pogoltnil vso vsebino steklenice. Želodec se mi je obrnil in s tako muko sem zadrževal njegovo vsebino, da so mi solze tekle iz oči. Opotekel sem se v avto in vso pot molčal. Ni mi bilo dobro, svetleče pikice so se spet pojavile.

Pred cerkvijo pa je stal »kum« s steklenico žganega in ni me pustil mimo, ne da bi spil kozarček. Spil sem ga in potem še enega skupaj z njim, ker kot mi je rekel, me ima najrajši. Tega dne je imel marsikoga najrajši. Opotekal se je še bolj kot jaz. Žganje pa je dodalo svoje k mojim želodčnim težavam, začel sem hoditi in globoko dihati. Bil sem zopet pijan.

Čim sem se usedel v hladno cerkev, mi je bilo bolje. Ozrl sem se proti razpetemu Kristusu in se mu zahvalil.

Pričelo se mi je dogajati, ko so odzvenele orgle in ko je bilo že marsikaj povedanega. Slabost, mrzel pot, pikice.

Nekajkrat sem rignil v pest in začel globoko dihati, da bi pregnal slabost. Ni mi uspelo. Vedel sem, da bom bruhnil prej, preden bi mi uspelo priti iz cerkve. Tudi nisem imel več moči, da bi vstal. In bruhnil sem, dvakrat. Dva močna curka.

Ženska ki ji sedela ob meni, me je z gnusom pogledala, prebledela, vstala, stopila k spovednici, tam obstala, nervozno prepletla prste in se zastrmela proti oltarju.

Z nogo sem podrsal po tistem kar sem izbruhnil. Bilo je mnogo. Za zajtrk sem namreč jedel jajca z ocvirki, jedel sem hlastno, bolj goltal, kot žvečil. V bruhanju je bilo precej večjih koščkov beljaka in slabo pregriznjenih ocvirkov.

Zardi popitega piva  je bilo dosti tudi peneče  tekočine in nisem vedel kam naj bi to odrinil, ni bilo kam. Zazrl sem se v roke, med kožo in nohti sem imel strjen rumenjak, ki se mi je tam nabral, ko sem vanj pri zajtrku pomakal kruh. Kisel vonj bruhanja se je že precej razširil in opazil sem, da nekateri, vrtijo glave ter ovohavajo naokrog  poskušajoč ugotoviti, odkod prihaja ta smrad. Z nohti leve roke sem se lotil praskanja rumenjaka in se pri tem držal zelo resno. Tu in tam sem pogledal proti župniku, da bi dajal vtis, kot da ga ves čas pozorno poslušam. Bil sem v neprijetnem položaju in želel sem si, da bi se vse skupaj čimprej končalo.

Obred se je bližal koncu. Frcnil sem še zadnji košček rumenjaka, ki sem ga spraskal izpod kože palca, v mlako po mojimi nogami, vtaknil prst v usta in posesal še manjše drobce. Roke sem imel čiste.

»Kum« se je nečesa odrekel, se zamajal in se pijano nasmehnil. Otrok je pričel jokati.

Postalo je hrupno, vsi so se začeli premikati Hitro sem jo stisnil iz cerkve. Malo sem omahoval, kaj bi. Prej ali slej se bo razvedelo, kdo je bruhal. Res mi ni bilo do tega, da bi mi bilo ves dan nerodno in bi sklanjal glavo pred ljudmi, ki bi me očitajoče ali pomilujoče gledali.

Zavil sem za cerkev, med grmovje in po klančku navzdol. Potreboval sem pivo ali dva, da omilim mačka.

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “KAKO SEM BRUHNIL KJER SE NE BRUHA”

  1. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    jao :D lep dogodek, katerega si je vredno zapomniti, ehh? :D

  2. antrock pravi:

    haha prov nasmeju sm se ko sem bral! podobno se je zgodilo meni sam da sem namesto v cerkvi bil v sprevodu maškar. ko sem se olajšal je prijatelj na ves glas pojasnjeval da sem pojedel pokvarjen krof HAHAHA :D

  3. likard37 likard37 pravi:

    Samo,da te dogodek ne odvrne od vere :) )

  4. Štefan Štefan pravi:

    No v Cerkvi si kozlal da te ni sram. S tabo in tebi podobnimi pa čimprej v keho!

  5. divja roža pravi:

    no,no Štefan ne se tako jezit.opisal je zelo resničen in sploh ne tako redek dogodek na slovenskem pa še slogovno zelo fajn.

  6. intelektualci intelektualci pravi:

    No, no Štefan, saj vem, da se v cerkvi ne bruha. Tako sem zapisal že v naslovu. Naravi se včasih ni moč upreti. Takšne nas je ustvaril bog. Lepo, da si “prvi vrgel kamen vame”. Zelo krščansko.

  7. Štefan Štefan pravi:

    Ah ja zdaj boš ti mene, Štefana učil krščanstva ali kako? No no rajši se malo zamisli kaj si naredil pa ene parkrat k spovedi ne pa da se potem na druge usajaš.

  8. nada pravi:

    Bog ima veliko in toplo srce…..(ne vem sicer, kako stoji z jajci..) a zagotovo ti je odpustil.

  9. katja katja pravi:

    smešno, ja

  10. debela pravi:

    eeeeej, caaaaaaar si, tolk da veš. caaaaar. takoj sm bruhnla. prec k sm prebrala! balzam za mojo bulimijo. mam sprintano in v torbici. caaaar!!!!!

  11. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    ahahahahah debela haahahahah. kaj naj drugega rečem :D

  12. Kašpar Kašpar pravi:

    Smešno :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !