Arhiv za Marec, 2007

KAKO SEM BRUHNIL KJER SE NE BRUHA

29.03.2007 ob 13:14

Zvečer sem bil močno pijan. Zjutraj sem se zbudil zaradi budilke, ta pa je zvonila zaradi krsta mojega nečaka, tega jutra, v cerkvi naše fare.

Obilno sem zajtrkoval, kajti potreboval sem moči. V glavi sem čutil močno, topo bolečino.

Ko sem se sklonil, da si zavežem čevlje je ta bolečina začela utripati in pred očmi sem zagledal svetleče pikice. Toliko časa sem še imel in ker sem bil dogovorjen ravno na takšnem mestu, sem stopil v bife. Usta sem imel tako suha, da me je kar peklo in kot da jaz nebi imel nič pri tem, so kar sama naročila pijačo.

Prijel sem pivo, bilo je hladno.  Z zaprtimi očmi sem potegnil dolg požirek. Dobro mi je delo. Hladno steklenico sem prislonil na čelo, da bi ublažil bolečino v glavi. Zazrl sem se v star koledar in mislil na nič. Kar naenkrat je bila steklenica prazna. Res sem bil žejen. Moral bi bil že oditi, a ker sem počutil malo bolje, sem hitro naročil še eno steklenico in plačal.

Drugo pivo je bilo toplo, kar dvignilo mi je želodec. Vtem sem zunaj, na cesti zagledal brata, svežega in v beli srajci, kako mi maha. Stopil sem dva koraka naprej, da me ni videl in na hitro pogoltnil vso vsebino steklenice. Želodec se mi je obrnil in s tako muko sem zadrževal njegovo vsebino, da so mi solze tekle iz oči. Opotekel sem se v avto in vso pot molčal. Ni mi bilo dobro, svetleče pikice so se spet pojavile.

Pred cerkvijo pa je stal »kum« s steklenico žganega in ni me pustil mimo, ne da bi spil kozarček. Spil sem ga in potem še enega skupaj z njim, ker kot mi je rekel, me ima najrajši. Tega dne je imel marsikoga najrajši. Opotekal se je še bolj kot jaz. Žganje pa je dodalo svoje k mojim želodčnim težavam, začel sem hoditi in globoko dihati. Bil sem zopet pijan.

Čim sem se usedel v hladno cerkev, mi je bilo bolje. Ozrl sem se proti razpetemu Kristusu in se mu zahvalil.

Pričelo se mi je dogajati, ko so odzvenele orgle in ko je bilo že marsikaj povedanega. Slabost, mrzel pot, pikice.

Nekajkrat sem rignil v pest in začel globoko dihati, da bi pregnal slabost. Ni mi uspelo. Vedel sem, da bom bruhnil prej, preden bi mi uspelo priti iz cerkve. Tudi nisem imel več moči, da bi vstal. In bruhnil sem, dvakrat. Dva močna curka.

Ženska ki ji sedela ob meni, me je z gnusom pogledala, prebledela, vstala, stopila k spovednici, tam obstala, nervozno prepletla prste in se zastrmela proti oltarju.

Z nogo sem podrsal po tistem kar sem izbruhnil. Bilo je mnogo. Za zajtrk sem namreč jedel jajca z ocvirki, jedel sem hlastno, bolj goltal, kot žvečil. V bruhanju je bilo precej večjih koščkov beljaka in slabo pregriznjenih ocvirkov.

Zardi popitega piva  je bilo dosti tudi peneče  tekočine in nisem vedel kam naj bi to odrinil, ni bilo kam. Zazrl sem se v roke, med kožo in nohti sem imel strjen rumenjak, ki se mi je tam nabral, ko sem vanj pri zajtrku pomakal kruh. Kisel vonj bruhanja se je že precej razširil in opazil sem, da nekateri, vrtijo glave ter ovohavajo naokrog  poskušajoč ugotoviti, odkod prihaja ta smrad. Z nohti leve roke sem se lotil praskanja rumenjaka in se pri tem držal zelo resno. Tu in tam sem pogledal proti župniku, da bi dajal vtis, kot da ga ves čas pozorno poslušam. Bil sem v neprijetnem položaju in želel sem si, da bi se vse skupaj čimprej končalo.

Obred se je bližal koncu. Frcnil sem še zadnji košček rumenjaka, ki sem ga spraskal izpod kože palca, v mlako po mojimi nogami, vtaknil prst v usta in posesal še manjše drobce. Roke sem imel čiste.

»Kum« se je nečesa odrekel, se zamajal in se pijano nasmehnil. Otrok je pričel jokati.

Postalo je hrupno, vsi so se začeli premikati Hitro sem jo stisnil iz cerkve. Malo sem omahoval, kaj bi. Prej ali slej se bo razvedelo, kdo je bruhal. Res mi ni bilo do tega, da bi mi bilo ves dan nerodno in bi sklanjal glavo pred ljudmi, ki bi me očitajoče ali pomilujoče gledali.

Zavil sem za cerkev, med grmovje in po klančku navzdol. Potreboval sem pivo ali dva, da omilim mačka.

  • Share/Bookmark

S PSOM NA SPREHOD

27.03.2007 ob 13:21

Danes sem peljal na sprehod šefovega psa. To je ena precej velika in neubogljiva žival. Je rjav, debel in ima bojda blazno fine prednike in rodovnik, tri imena, pasmo sem pa pozabil.

Sprehod ni bil nič kaj prijeten, pes me je ves čas vlekel, se zaganjal in cukal, ko se je pa ustavil sem ga moral vleči jaz.

No, pes se je pač usral v parku, pa ne na pot, ampak na travo. To je bil tudi razlog in cilj najinega sprehoda.

In potem pravi meni ena ženska, ki gre mimo, a da če jaz ne bom pobral in pospravil tega dreka. A kva, da ga poberem, pa kaj, naj ga dam še v žep, ali ga pa nesem kar šefu. Najprej sem mislil, da se zajebava. Potem je prišel mimo še en suh tip, ki je sprehajal pudlja, ki se je komaj vlekel. Pridružil se je tisti babi, pa da on kakce pobira, da ima vrečko, da je tak red, pa kakci gor pa dol. Pes, ki sem ga sprehajal, kolikor je bil zajeten in bi mi lahko bil v pomoč, da bi zarenčal ali koga ugriznil, ali pa vsaj zgrabil tistega polcrknjenega pudlja, je pa sedel in gledal v drugo stran, kot da nas ni in kot da ne bi bilo to vse zaradi njega.

Pogledal sem na drek ki ga je naredil. To ni bilo za pobirat. Tudi če bi ga hotel prijeti, je bil premehak in razlezen. Siknil sem par kletvic, kar nesramno zagrozil, kaj bom storil, če ne bodo dali miru, pa odvlekel šefovega psa, ki se je jasno spet nekaj upiral.

Pa kakšni so to ljudje, a naj še dreke pobiramo.

  • Share/Bookmark

Psički

26.03.2007 ob 09:37

Naša psica je pred par meseci kotila in mladičev se je bilo treba znebiti.

Morali bi jih zakopati v gnoj takoj po rojstvu, kot je to vedno storila stara mama. A nečaki so se veselili mladičkov in tako so jih pustili.

Res so imeli otroci z njimi dosti veselja. a rasli so, v vasi pa nihče ni potreboval psa.

V nedeljo dopoldan sva s svakom pila vino, vsi ostali so bili pri maši. Govorila sva ravno o psih. Da bi jih zakopali v gnoj, ni bilo več mogoče, izkopali bi se sami, ali pa bi jih izgrebla psica.

Pač, lotila sva se dela. Svak je odšel po staro žakljevinasto vrečo in kos vrvi. Pregledala sva, da v njej ni lukenj. Priklicala sva jih in pritekli so, vsi veseli, z mahajočimi repki. Majhni psi so prav smešni, ko tečejo, zanaša jim namreč zadke.

Ko sva jih začela tlačiti v vrečo je psica je začutila, da se nekaj dogaja, švignila mi je med nogami, se zaletela v vrečo in tekala od mladiča do mladiča. Poskusil sem jo premamiti s hrano, a jo je le ovohala in se vrnila nazaj. Dovolj mi je bilo vsega, z brco sem jo nagnal v lopo, ter zapahnil vrata. Jezno sem začel tlačiti mladiče v vrečo, ko je psica zaslišala njih cviljenje je začela tudi sama cviliti, zavijati ter praskati po vrati.

Dol grede, proti reki, so se kobacali po vreči in spuščali predirljive glasove, slišati je bilo, kot bi jokal otrok. Zato sem jih nihal sem in tja, to jih je zamotilo in umirilo.

Obrežje Krke, je blatno, močvirno ter gosto poraščeno. Dogo sem iskal pravi kamen, ocenil sem bil, da mora biti precej velik.

Položil sem kamen mednje, nežno, ko da bi jih ne hotel poškodovati, zadrgnil vrečo, jo dvakrat zazibal po zraku in na tri vrgel v vodo.

Vse skupaj je precej hitro potonilo. Kamen ki sem ga izbral je bil dovolj težak.

Takrat sem postal malo otožen, sam ne vem zakaj. Kadil sem in strmel v reko. Naši se v Planici niso najbolje odrezali. Pohitel sem gor, proti hiši, da ujamem drugo serijo skokov.

  • Share/Bookmark

RUBEŽ IN TELEVIZIJA

23.03.2007 ob 11:29

Toliko, da povem, da v podjetju kjer delam, delam pa vse kar mi rečejo, imam opraviti tudi z rubeži. Jaz nisem izvršitelj, niti namestnik, zato je potrebna izobrazba pa potem še izpit. Hodim pa zraven, ker sem zajeten in naredim, kar se mi reče.

Pri teh stvareh se da fino priti do poceni robe. Za prijatelje marsikaj zrihtam. Nizko ocenimo, tehnično robo, pa belo tehniko, marsikaj mi naročajo, če se da, se uredi.

Že dolgo sem iskal za prijatelja iz lokala, kamor hodim zvečer pit pivo en LCD televizor, tak tanek, da se ga da pritrditi na steno. In ravno včeraj smo rubili pri eni družini, bili so mladi, z dvema majhnima otrokoma. Starejši je imel kakšnih pet let. Tip je zavozil nek posel, se mu je to poznalo na obrazu, bled, teman pod očmi, živčen kot hudič, prav nič nas ni bil vesel.

Žena je bila taka mila, nežna, svetlolasa. Poznalo se ji je na obrazu, da je ta dan že dosti jokala. Ob našem prihodu pa je kar stala tam v kotu se tresla, pa solze so ji tekle po obrazu, ena za drugo, slišat pa ni bilo nič, samo tresla se je, pa otroka sta se stisnila k njej in sta se začela po malem cmerat.

Saj tega sem vajen ampak tudi meni ni lahko.

Cenit smo začeli opremo, stanovanje je bilo najeto, avto na lizing, drugega pač ni bilo za vzeti.

In kaj zagledam, res lep velik ekran LCD, pritrjen na steno, srebrn, z zvočniki ob strani, pa pilot tak, da ga je užitek v roki držat.

Dobra, znana firma, pa bil je kot nov. Razveselil sem se kot hudič, prav dan mi je polepšalo. Tako stvar zrihtat ni kar tako, se bo veselo pilo, zame se ve, da sem dober prijatelj, če gre prek mene je vedno tako ugodno, da se človeku kar smeje.

Najprej sem cenil belo tehniko, imeli so dobre stvari, pomivalni stroj sem ocenil malo višje kot ponavadi, pa potem še ostalo, pa usnjen kavč, računalnik, pa DVD… Televizor sem na hitro ošinil s pogledom

 »Dvesto evrov tist ekran, stereo sto, igrače kr udneste, tega ne rubmo«

Ko sem to rekel je tip poskočil » Dva taužnt je stou, ne me j…., p…. v.. m……«

»Mouči, dej, mi mamo svoj deu, nes ga u trgovino, če uš kej zanga dobu, « se mu siknil, malo sem dvignil roko, udaril bi ga, če bi se usajal, blazno je bil nehvaležen, koliko sem mu pa pomivalca ocenil, pa še otroci so vedno bolj glasno jokali, kar me je živciralo. Šlo se mi je pa tudi, da LCD spravim poceni skozi. Rekel sem mu, naj prižge radio, ker se zaradi cmeranja ne da delat, da sem ga malo zamotil. Hvalabogu smo bili že pri koncu.

Žena je stopila prav na sredo sobe, otroka sta se jo držala, pa vsi so jokali. Prej se je samo tresla, sedaj je pa nekaj prosila, česar nisem dobro razumel, pa vedno bolj glasna je postajala, tak visoko cvileč glas je dobila.

Bilo je zoprno, pa ravno med mano in ekranom je stala. Njen mož je rešil situacijo, stopil je do nje in ji primazal takšno zaušnico, da je kar poskočila, potem je utihnila. Očitno jih ni prvič dobila, prav nič ni bila presenečena.

Hitro sem stopil do ekrana, omahoval sem, ali bi snel še nosilce, je bilo pa veliko vijakov in najprej sem ga odnesel v kombi, ko sem pa prišel nazaj, je tip že podpisoval zapisnik. Hitro smo šli, to pač ni bilo družabno srečanje.

Za nosilce mi je bilo, potem ko smo se peljali malo žal. »Je fino, če že zrihtaš, da je vse v kompletu, ampak za dvesto evrov……., danes ga bomo pili, bogve kera kelnerca bo delala.«

 

  • Share/Bookmark

IZ NOSU

22.03.2007 ob 15:29

 

 

Nebi želel, da bi, že takoj, na začetku, kdo mislil o meni, da sem nemaren.

To, da si vrtam po nosu, pa ni nič takega. To bolj ali manj počno vsi, le da si nekateri okrog prsta zavijejo robček, kar pa oslabi učinek nohta, sploh če imamo v nosu bolj strjene in zlepljene smrklje.

Da se ljudje skrivajo, ko to počno, ali pa da brskajo po nosu, ko mislijo, da jih nihče ne gleda je pa jasno vsakomur, ki si je kdaj vzel čas, za razmislek o teh rečeh.

 

In kugljice. (mimogrede, to ni slovensko knjižna beseda, a je primerna)

Torej iz smrklja je potrebno narediti kugljico, kajti smrkelj je lepljiv in samo tako ga lahko frcnemo ali otresemo s prsta, da se nas drži s čim manjšo površino.

Ker ne znam vstaviti slike, si narišite sami črto in nad njo krog. tako si boste predstavljali, kaj to pomeni, s čim manjšo površino se dotikati druge površine.

Če vas pa risanje zabava, pa narišite še črto in na njej smrkelj, da bo za primerjavo.

Kam frcniti kugljico pa je zabaven del posla. Rade se prilepijo, ko nekam priletijo, se pa sčasoma posušijo in postanejo neprepoznavne.

 

Najbrž je jasno, da tole pišem med službo in da hitim. Ne hitim zato, da bi se čimprej lotil dela, hitim zato, da bi dobil občutek, da sem danes vsaj nekaj naredil in bi potem lahko mirne vesti lahko odšel na pivo.

 

O smrkljih pa bi lahko še marsikaj povedal.

Grem pa zdele na pošto pa na en čik, ah………kdaj drugič………

  • Share/Bookmark