NADRKANE JABUKE

26.06.2011 ob 17:46

Jabuk narežemo na kose. Pečke in trde dele, katere je težko gristi in se zatikajo med zube, odstranimo ter vržemo med bijo odpadke, ali pa kr`u koš. Peke se lotmo, k grejo otroci spat, žena se pa zvali na kauč, pa mal mena kanale, zeha in ne kaže kšknga resnga zanimanja za televizjo, al pa kej pdobnga,
Medtem smo jabuk narezal na rezine, ke eno pou centimetra na tadebeli strani. Z nožem malo zamahnemo po zraku in skozi zobe spustimo par sikajočih zvokov, ravn tok, de se vid, de smo bujevniki. Krožnik z rezinami jabka damo med noge, najbolš da stujimo, japka pa pudlužimo z nečim, glih tok de se jajca čist mal drgnejo po rezinah. Dobr da je tuplo, pa da mamo bl uhlapno mošnjo, kr če je skp stisnena, jajca naujo lepo upletala, pa smo vse skp že u štartu zamočil, kr nou use skupi rahlo in naravmo razpurejen. Pučas si ga začnemo vlečt, mučno ga stiskamo pa s kožco du konca. Če sga doug niste umil, pa se je sičk nakupiču pud kožco, ni panike. Med drgnejnem lahko udpade dol na krožnik med jabolčne rezine in to je dobr, kr ke tut paše.Če vas umes upaz žena, da dvigne uči ud televfizje, pa začne šimfat vše neumno ubnašanje, jo ignorirejte, ne se dat mott. Če med drgnejnem mislite na kkšno mlado punco, kako se prpogiba, al pa uzdihuje pud vami, al pa kako vas ponižno gleda izpod čela, k´g fafa, potem vam spogledovanje z ženo ne bo pomagalo. Škodilo bo vaši erekciji, sanje se bodo razblinile, spomnili se boste na neodplačan kredit, al pa vrsto v trgovini, al pa na strupen pugled, s katerim vas spremlja, ko mal nabasani težite njeni prijateljici. Pumaga če hitr zaprete uči, pa pumislte na Severino.
No, ja, drgnete si ga nad narezanimi japčki, jajca mal opletajo, kkšna sramna dlaka odpade dol, kar je pa sam lepa dekoracija, in paše k sirčku, zato je ne odstranjujte. Če pa vas zanese in postanejo gibi divji in sunkoviti, pol lako pa z jajci pumetete dol s krožnika krhle japčka. Te pa le poberte in pihnte dol svinjarijo, kr hrana je tut paša za uči in bl tekne če je estetsko.

K začutte de vam prhaja, se močno oprite na obe nogi, dobr nacilejte in ne se čist sprustit, kr tle gre za kuho, na pa za navadno drkanje. Naj mučefit lepo špricne tako, da ima končni efekt kulinarično vabljiv izgled, ne pa da je kr neki izdrkanga. Če je mučefit lepo penast in beu, je to zelo dobr, pukapejte mal rezine jepčkov z limono, de ujo tut te ustale lebo bele. Če je pa zdrizast, rumenkast in ostrega vonja pa pusujte čez mal cimeta. Pa še mau pu krožnikui za dekoracijo, tako to delajo veliki kuharski mojstri.
Je pa to veganska prehrana in kot taka zelo cenjena. Če se pa prehranjujete normalno, pa je to primerno za posladek, potem ko ste že pobasali meso in krompir.
Moram vas opozoriti, da takšne jedi nemorte skoz prpraulat. Najboljš vsake par dni, je polivka bl aromatična in tut sirček se nakopič pud kožco pa pustane sluzavo prhek. Pri pogosti prpravi pa je vse skupaj bledega vonja in ukusa pa tut mučefita je premal.
Tole najbl tekne ženskam, k majo rade dece tok, da se jim kr trga k so z enim. Takim k so jim u postli ušeč diuji desci k mučno suvajo, pa zraven mal hropejo in k zašvicajo pu pustanem moškem švicu.
Osrečite svoje partnerice, narditega za njih neki lepga, da bodo začutile kako jih imate radi. To jim itak permalkast poveste. Al pa če mate slabo vest k purivate kkšne njene prjatlce, se s tem se udkupte. Ni več trba met slabe vesti.
Pa še to, o dobrih delih ni treba govoriti naokrog. Le te namreč ne potrbujejo reklame, pa tut marsikatera si je ne želi, spoloh če je poročena z nekom drugim…..

  • Share/Bookmark

Obed

6.03.2011 ob 13:07

Čim sva stopila v gostilno naju je objel vonj po žarki maščobi. Mize so bile stare, umazane in brez prtov. Vleklo je hladen zrak od zunaj skozi vhodna vrata in pri oknih. Ko sem povonjal vino, je bio zaznati, nekaj ostro kislega skozi topost zažgane maščobe, ki ja napolnjevala prostor. Kljub nasmešku so njegove oči gledale porogljivo in zviška name in žal mi je bilo, da sem sprejel to povabilo.
Juha je bila polna razkuhanih rezancev, ki so se mokasto raztapljali v ustih in sem jih stežka požiral. Pritisnil sem žlico ob dno krožnika, zajel malo jušne tekočine in poskusil poplakniti vse skupaj, odgovarjal sem nerodno na njegova vprašanja, ter ob tem čutil kako mi juha teče po bradi in kaplja na srajco.
Po juhi sem pil veliko vina, se poskušal malo sprostiti, zagrabilo me je nekaj tesno pod lopatico in hrbet se mi je začel kriviti. Naj sem se še toliko presedal in napenjal mišice, krč ni popustil. Pogovor je tekel slabo. Imel sem občutek, da gleda name prezirljivo, kot sebi neenakega in mi naklanja ta posmehljivi pogled ter postavlja vprašanja na katera odgovarjam tako nerodno in jecljajoče in da takrat njegove oči še bolj zažarijo in me prisiljujejo da umikam pogled ter si prepletam prste vlažnih dlani stisnjenih med stegna. V takšni upognjeni drži sem pričakal glavno jed.
Kos mesa je bil majhen in grd. Velika zaplata maščobe je bila na njem, trdno prepletena z žilami in komaj sem odrezal kos. Žvečil sem ga dolgo in izpljunil bi ga, a bilo me je sram. Nosil sem v usta solato vse skupaj oblikoval v kepo, ki mi jo je le uspelo pogoltniti a se mi je zataknila v grlu in obtičala tam, da sem se začel potiti in nervozno presedati. Zato sem tudi tako nerodno in prisiljeno segel po vinu, da sem s komolcem prevrnil kozarec za vodo in skoraj bi polil tudi vino, če bi ne zagrabil kozarca za pecelj in ostal tako skrivenčen, dokler ni neprijazni natakar malodušno in površno potegnil s krpo po politem in to tako, od sredine mize proti meni, da mi je tekočina, kar je ni popila krpa stekla na hlače.
Mislim da je mojega gostitelja vse to na moč zabavalo. Kljub sočutnim besedam, ga je izdajal pogled. Zapičil sem vilico v debele kose rdeče pese, ki je pritiskala na uvelo solato. Razklala se je. Nikoli je nisem maral. Pričelo se mi je spahovati zaradi slabo prepražene čebule na kateri je bil pripravljen krompir.
Svetil se je vanilijev pudning pod cenenim sladkim sirupom. Bil sem ga vesel, ne zaradi okusa, temveč ker je napovedoval konec in odklonil sem kavo da bi se vse skupaj ne vleklo še dlje, kot se je moralo. Debel šop bankovcev je zašuštel in umikal sem pogled od denarnice, ko je plačeval. Mar bi si plačal sam in bi se ne počutil tako bedno.
Še nekaj besed v slovo, stisk njegove močne, raskave roke in odšel sem ven, ter s seboj odnesel tisti vonj po žarki maščobi, katerega se še sedaj ne morem znebiti.

  • Share/Bookmark

KAJ JE NOVEGA?

27.02.2011 ob 18:32

Kaj pa je novega?
Pravzaprav ne kaj dosti. Ali pa kakor obrneš in kakor za kogar. Najbrž tudi odvisno od tega, za kaj se kdo zanima.
Nebi trdil, da je bilo kaj posebnega. Žulili smo pivo v lokalu, kot skoraj vsak dan. Eni rdečega, drugi zelenega. Malo smo obirali tiste, kateri se ponavadi zadržujejo tu, pa jih ravno ni bilo. Tu in tam je zaokrožila stara šala, ki je spravila v smeh tiste, kateri so bili že dovolj pijani. Pa spet na stare teme, koliko je kdo od politikov ali gospodarstvenikov pokradel in kaj vse počno s tem denarjem in kaj bi mi počeli, če bi imeli le del tega bogastva. Tu in tam se je dvignila roka na mizo je prišlo novo pivo. Včasih je kdo z dlanjo naredil gib in pokazal na družbo kateri plača pijačo. Slišati je bilo odobrajoče mrmranje, treplanje po hrbtih. Marsikdo je zamrmral »še tega, pa grem« ali »tale je pa res zadnji«.
Ekran je bil nem, nobenega športa. Dopoldanski smučarski dosežki so bili že parkrat prežvečeni. Hodili smo ven in kadili cigarete. Bil je mraz in vsak je hitel po svoje. Nekateri so hitro vlekli globoke dime, da jim je pregorevala cigareta med prsti ter s hitro gesto frcnili čik, ter se vrnili v toplo zavetje lokala. Drugi so si tu in tam vzeli čas, se oblekli in počasi pokadili. Pač kakor je komu pasalo in odvisno od pogovora, ki je tekel zunaj. Minile so ure. Padla je že noč. Družba se je razredčila, marsikdo je odšel, ostali smo se primaknili skupaj. Jeziki so se pričeli že zatikati, pogovor je vse bolj in bolj izgubljal smisel. Vsak je govoril malo po svoje. Smo se pa zato malo več dotikali in trepljali in spet cigarete ter hladen zrak, ki ni nikogar več zbistril. Natakarica je bila zdolgočasena in sita vsakdanjih pripomb, ki so s pijanostjo vse bolj letele na njen spol. Ravnodušno je nosila steklenice ter tu in tam zamenjala kozarec. Napitnine ni bilo kaj dosti. Ozirala se je na uro in nekomu pošiljala sporočila prek telefona.
Počasi smo se pogodili katera pijača bo res zadnja. Nekateri so se odpravljali še naprej v drug lokal. Sam sem opletajoč odšel proti domu. Nisem imel daleč. Topo sem čutil oster večerni zimski mraz, majal sem se, zadrge na bundi si nisem zapel. Brundal sem si nekaj časa pesem, ki mi je ostal nekje v spominu, potem sem sam s seboj dokončeval pogovor, ki smo ga imeli enkrat vmes in pri katerem sem se razburil, še sam nevedoč zakaj. Vse je bilo vsakdanje, noge so me same odnesle pred blok in roka je sama poiskala ključ ter našla stikalo za luč. V dvigalu sem se zamajal in se na hitro ujel v ogledalu. Sunkovito sem odmaknil pogled in ga usmeril v umazana vrata čakajoč da se dvigalo ustavi. In spet so roke našle stikala ter ključ. Bil sem doma. Stisnilo me je nekaj močno v prsih, ko mi je skozi pijanost zavel vonj stanovanja, vsakdanjosti in vsa tista prijetna omama, ki sem jo nabiral čez popoldan je izpuhtela. Z ženo sva izmenjala poglede, videl sem da je močno utrujena in ona je videla da sem pijan, kar je itak pričakovala in na njenem obrazu je bilo videti, da nocoj ne bo prepira. Rahlo mi je pognila z glavo proti kuhinji, kjer me je čakala večerja ter se spet zazrla v televizijo. Hotel sem ji reči kaj lepega a sem samo nekaj zamomljal. Občutil sem hlad vsakdana. Pomislil sem da bi stopil v sobo in poljubil speča otroka, a opotekajoč kot sem bil bi jih lahko zbudil in sram me je bilo alkoholnega zadaha.
Stal sem tam med sobo in kuhinjo ter se zazrl v televizijski ekran. Bilo je veselja, smejali so se, vsi srečni in potem je pričela narodna muzika in zopet se je zgodilo nekaj lepega. »Tam« sem pomisli »tam so srečni ljudje«.

  • Share/Bookmark

odvoz

17.05.2007 ob 10:12

Zadnje čase imamo pri nas v firmi dosti odvoza salonitk. Baje se splača. Šef je dogovorjen s krovci. Mi pospravimo, oni pa na novo prekrijejo streho. Delo ni težko, tudi nevarno ni. Na streho pošljemo Moldavca, on odstranjuje salonitne plošče in jih meče na tla. S Safetom jih pobirava, ter zlagava na kamion. Marjan je zraven, vozi, nadzira, poračuna s strankami.
Včeraj smo delali, pri nekem starejšem paru. Ko smo se pripeljali pred hišo, je njihov pes, nek zmeden mešanec, napadel naš kamion, zaganjal se je v gume. Marjan je nalašč zavil in ga malo oplazil. Pes je zacvilil, videl sem ga kako se je pobral za hišo, rep je zvil čisto pod trup, tekel je čudno, nenaravno. Od takrat smo imeli mir pred njim, le kadar smo za hip prenehali z delom, je bilo slišati cviljenje od nekod, izza hiše. Tista gospa in gospod, pri katerih smo delali, sta bila tudi precej čudna. A bili smo tam zaradi dela, ne zaradi druženja. Stala sta precej daleč od nas, nas ves čas opazovala, nekaj mahal in klicala. Vmes sta se nekaj ukvarjala s psom, a ta se ni več prikazal. Nismo se kaj dosti ozirali nanju, hiteli smo z delom.
Vsakič ko plošča prileti na tla, se dvigne prah, plošče so stare in prhke. Prah se mi je lepil na znoj in otiral sem si ga z rokavom srajce. Malo smo se ustavili, ker je Moldavec pobiral vijake iz kritine. Gospa je pristopila, tiščala si je robček pred nos, ni bila videti zdrava.
»Ali ste pooblaščeni?«, je vprašala.
»Smo.« Ji je odgovoril Marjan nejevoljno
»Kje pa imate maske?«
Marjan se je namrdnil in odšel.
»Kakšne maske?« Sem pomislil. »Saj ni pust. Prišli smo delat, ne pa jih zabavat.«
Potem je rekla, da so v ploščah iglice.
Pokazal sem ji roko. »Nobenih iglic ni gospa, nič ne pika. Če bi bilo kaj ostrega, bi nam šef dal rokavice.«
Ko je rekla, da so te iglice mikroskopske, sem vedel, da je zmešana. Z nasmeškom sem pogledal Safeta. Ta je nagubal čelo in obrnil oči proti nebu. Tako delajo muslimani, kadar si česa ne znajo razložiti.
Spomnil sem se na mikroskop, ki smo ga imeli v osnovni šoli pri pouku biologije. Skozenj smo gledali nek razlezen, moten rjav madež. Ni bilo kaj dosti videti. Nobenih iglic.
Spet je priletela plošča, Moldavec je medtem odvil vijake in nadaljeval z delom. Spet so letele plošče, težava je bila, ker se je marsikatera, ko je priletela na tla razbila na več manjših kosov in vse je bilo treba pobrati.
Končali smo. Pijače nam nista ponudila, niti vode. Gospod je hotel, da odpeljemo še ostanke barv in dva stara akumulatorja. Marjan je nekaj omahoval in zmajeval z glavo, dokler mu ta ni stisnil v roke dvajsetaka. Potem nama je namignil, da zloživa še tisto na kamion. Bilo je kar precej pločevink, pa nekaj večjih posod z barvo za les. Iz dobre volje sva naložila še dva para zlizanih zimskih gum. Gospa se je pojavila še z nekaj vrečkami, a ji je Marjan rekel, da nismo smetarji in da naj jih nese v zabojnik za smeti.
Vse skupaj smo peljali k Savi, ker smo bili pač v bližini. Nismo prvič vozili tja. A nekaj sto metrov pred reko je bila sredi ceste zapora. Bila je tam tudi napis, na katerem je pisalo, da je tam prepovedano odlagati odpadke. Res je nekdo odpeljal vse kar se je nakopičilo tam v zadnjih letih. »Le kaj mu bo.« sem pomislil.
Marjan se je razburil in pričel preklinjati, »sploh pa«, je rekel, »ne vozimo odpadkov, ampak gradbeni material«.
»A peljemo na Barje, kot zadnjič?« Sem ga vprašal.
Jezno me je pogledal in z očmi pomignil na gozd. Zapeljal je vzvratno, dokler se niso zadnja kolesa že malo ugreznila v mehko zemljo in pričeli smo razkladati. Spet je vse frčalo in dvigal se je prah.
Safet je odprl nekaj pločevink z barvami in ugotovil, da so zasušene in neuporabne. Tiste barve za les so bile še v tekočem stanju a jim je rok uporabe potekel že pred več leti.Vse je letelo za salonitkami. Hitro smo končali, mudilo se je. Ura je bila že skoraj tri in čakala nas je še ena streha.

  • Share/Bookmark

KAKO SEM SKORAJ IZGUBIL SLUŽBO

8.05.2007 ob 09:48

Šef mi včasih posodi svoj avto. Ne ravno posodi, dovoli mi, da ga peljem v avtopralnico, ali pa da natočim gorivo. Avto je močan in eleganten, drag, športen model. V notranjosti je marsikaj lesenega, svetleče kromiranega, sedeži so usnjeni, tisto usnje ima opojen vonj, vonj po bogatem. Vedno vozim počasi, z roko gladim svetlečo ročico menjalnika, ali pa jo položim na sovoznikov sedež in božam usnje. Radija ne prižigam, bojim se da bi kaj pokvaril, ravno tako si ne upam premikati stikal. Motor lepo prede, hrupa s ceste ni slišati. Dobro se počutim, ko me ljudje vidijo v takšnem avtomobilu, imajo me za pomembnega.
In zadnjič na črpalki je bila tam ena ženska, lepa in lepo oblečena. Prišla je s precej slabšim avtom kot jaz. Običajno se je niti pogledati nebi upal. A tokrat je bilo drugače. Lahko bi se vozila skupaj, v avtu. Ona bi ga občudovala in se mi nasmihala. S prestavne ročice bi roko položil na njeno koleno. Zavrtel sem malo avtomobilske ključe in se ji nasmehnil. Nasmeha mi ni vrnila, pogledala me je s prezirom in se obrnila.
To me je razjezilo. »V takšnem avtu se nikoli ne boš vozila,« sem pomislil.
Speljal sem hitro, motor je zatulil, gume so zacvilile, povleklo me je v sedež in kar naenkrat sem udaril zabojnik za smeti. Ustaviti mi je uspelo šele tik pred priključkom na cesto. Srce mi je divje razbijalo, čutil sem pritisk v sencih in komaj sem zajel zrak. Mrzel pot me je oblil.
»Posral sem ga, strašno sem ga posral.«
Ves tresoč sem si ogledoval škodo. Na srečo je bil zabojnik na koleščkih in ga je udarec odbil. A vseeno je bilo hudo. Blatnik je bil vdrt, velika luč je bila razbita, in še ostale manjše lučke okrog nje. Pločevina ob razbitem smerokazu se je bila razprla in ostri srebrni robovi so grozeče zijali proti meni.
Tista ženska se je ravno peljala mimo mene in me ni niti pogledala. Ona je bila kriva!
Šef je imel ravno nekaj opraviti s ploščičarjem, ko sem se pripeljal. Bil je slabe volje. Zaradi kislega vremena se je lepilo počasi sušilo, dela so zaostajala.
Ko sem stal pred njim so se mi besede zataknile v grlu, hropel sem in kazal proti avtu. Bilo mi je vroče, močno sem se potil, imelo me je, da bi se razjokal. Oči so se mu široko razprle in prebledel je, ko je videl, kam kažem in kaj sem naredil.
Pokleknil je k avtu in si udarjeni del avtomobila dolgo ogledoval. »A si dobu kuponček?« je končno vprašal.
»Kanta, kanto za smeti sem butnu« sem izdavil.
»Poberi se« je izbruhnil, »poberi se idiot u p***u m******u.
« Jezno je zamahnil z roko po zraku, kar tako, ne da bi me hotel udariti. Umaknil sem se, pričelo je rositi. Stal sem pod napuščem skladišča kakšni dve uri. Upal sem, da ga bo minila jeza, da bo koga poslal pome. Potem je prišel Safet. »Šef je reku, da jutr sploh ne hod.« Bilo mu je hudo zame, poskusil me je potrepljati po rami, a je zamahnil v prazno.
Odšel sem ves poklapan, sklonil sem glavo globoko proti prsim in dež mi je rosil za vrat. Safet je stal, kjer sem prej stal jaz in gledal za menoj. Roko je imel še vedno iztegnjeno, kot jo je ustavil na polovici zgrešenega zamaha.
Pil sem zvečer v lokalu, ves nesrečen. Vsi so se pogovarjali o moji nezgodi, zanje je bil to dogodek dneva. Smejali so se in me suvali s komolci. Marsikaj so mi govorili. Večinoma so se šalili.
Potem mi je pomagal Lojz. Posodil mi je tri tisočake. Vrnil naj bi mu štiri in pol. Vsak mesec po stopetdeset, pa cel regres, če ga dobim. Za vsak slučaj sem podpisal še papir, kjer sva zapisala, da sem si sposodil tiste štiri tisočake in pol. Tako mi je rekel, »Da se mu prilizneš in pokažeš da ti je žal. Itak ma kasko.«
Lojz je dober človek. Je najemnik lokala kamor zahajam. Oba dobro veva da bom denar vrnil. Potrtost me je minila, zadihal sem s polnimi pljuči, naročil sem pijačo za vse, dvakrat.
Zjutraj sem odšel v službo, malo kasneje kot ostali. Hotel sem se jim izogniti in urediti svojo zadevo na samem. Šef je bil tam, slabe volje. Spet težave s ploščičarjem.
Tako sem se pojavil v precej slabem trenutku, ves neroden in nisem vedel kaj reči. Stal sem tik za njim dokler se ni obrnil in me zagledal. Ni me bil vesel.
Sklonil se je čisto do mojega obraza in me jezno pogledal v oči. »Kaj je, kaj je, kaj iščeš tu?«
Čutil sem kapljice njegove sline kako so pršele po mojem obrazu. Potegnil sem iz žepa šop denarja in mu ga pomolil. Roka se mi je tresla.
»Šef, za avto«, sem izjecljal.
Denarja sploh ni pogledal. »Poberi se, idiot«, je siknil, se obrnil in odšel preč.
Stekel sem za njim, se mu vrgel pod noge, oči sem imel polne solz. V roko sem mu poskusil potisniti šop bankovcev, a pest se ni razprla, bankovci so se raztresli po tleh. Po vseh štirih sem se plazil okoli njegovih nog in pobiral denar. S čelom sem se dotaknil njegovih čevljev, dotaknil sem se jih z ustnicami. Dišali so kot usnje v avtu. Oklenil sem se njegovih gležnjev in pritisnil lice ob hladno, dišeče usnje. Bil sem čisto obupan.
Šef se je omehčal. Najbrž tudi zato, ker so bili vsi fantje na dvorišču in naju gledali. Potegnil mi je bankovce iz roke, jih malomarno spravil v žep ne da bi jih štel.
»Pejta s Safetom po salonitke, pa enga Moldavca vzemta sabo«.
Sprejet sem bil nazaj v službo.

  • Share/Bookmark

TRENUTEK LJUBEZNI

17.04.2007 ob 20:03

Pri nas v firmi smo imeli zadnjič praznovanje. Safet je imel rojstni dan. Šef je dovolil, da priredimo zabavo v skladišču.

Bilo je veselo. Povabljeni smo bili vsi, razen tistih dveh Moldavcev, ki ju šef skriva, ker nimata urejenih papirjev.

Pivo je bilo malce toplo, salame so bile cenene, da se nam je po njih rigalo, a to nam ni pokvarilo veselja. Žganica je ves čas krožila, radio je igral narodnjake in bilo je veselo, da že dolgo ne tako.

Ob meni je sedela Ajša, ciganka. Svoje črno oko je vrtela vsenaokrog, udarjala z nogo v ritmu glasbe in pridno nagibala steklenico.

Ko je bila majhna so ji starši zlomili nogo na dveh mestih, da bi postala šepava. Kosti so se neenakomerno zarasle, kot so želeli. Noga je ukrivljena kot kak zaklepaj. Polili so ji tudi obraz s kislino. Ta ji je razžrla polovico obraza, kjer so nastale globoke brazde, ki ji tečejo po obrazu navzdol, kot vzorec pri zebri. Kislina ji je scvrla tudi eno oko. Drugo oko je temnorjave barve, skoraj črno. Tako iznakažena je kakšnih petnajst let vzbujala toliko sočutja pri ljudeh, da je odlično služila, prosila je pač na cesti. Starši so na njen račun postali precej premožni in spoštovani. Potem je odrasla. Morala se je znajti sama. Na to, da bi si služila kruh s prostitucijo seveda ni bilo niti misliti. Naš šef se je je usmilil, vzel jo je v službo kot čistilko. Tako je pri nas že kakšnih dvajset let. Neopazna, tiha, vedno brez besed naredi, kar se ji naroči. Tudi najbolj umazana dela. Kar šest let je hodila dvakrat dnevno, k šefu domov previjati njegovega nepokretnega očeta, dokler ni umrl. Nikoli se ne pritožuje. Ne vem, kje živi, a tam najbrž ni preveč čisto. Drži se je nekakšen kiselkast vonj, po katerem jo je moč prepoznati, ne da bi jo videl. In po zvoku njene hoje. Ko hodi, zamahuje z ukrivljeno nogo, ko ta pristane na tleh z njo še malo podrsa. Pk – drs, pk – drs, tako je slišati.

Sedela sva tako skupaj in pili smo.Vedno bolj sem čutil njeno toploto. Kiselkasti vonj njenega telesa me je opijal bolj kot alkohol. Roka je našla roko, prsti so se prepletli. Nežno je položila svojo drugo dlan na moje stegno. Bila je vroča. Čutil sem jo kot ogenj.

Okrog naju je bilo zelo hrupno. Eden od Moldavcev se nam je pridružil, na hitro se je napil in zaradi nečesa potegnil nož. Safet ga je s steklenico po glavi. Potem sta se objemala, pila in pela. Nekdo je bruhal v kotu.

Vse dogajanje okrog naju je postajalo motno in oddaljeno. Kar naenkrat sva se znašla za kupom salonitnih plošč in zlizanih kamijonskih gum, na kopici starih prevlek za avtomobilske sedeže.

Prepustil sem se ji povsem, rokam in ustnicam, kam vse so zašle. Njeni objemi so bili nežni in strastni, prižemala se je k meni in trepetala. Ječala je in jaz sem hropel. Ljubila me je, kot me ni še nihče in jaz sem ljubil njo. Ugreznil sem se vanjo, sprejela me je z vsem telesom in zna biti, da sem celo malce zajokal.

Počutil sem se kot pravi moški. Prvič v življenju. Čutil sem ljubezen, ne strast, ljubezen, mehko valovanje in toplino.

Zjutraj sem se prebudil sredi tistih avtomobilskih prevlek, nag, z metalnim okusom v ustih, kot da bi se mi razkrajale plombe. Na sebi sem vonjal njen kiselkasti vonj, bil mi je prijeten.V sebi sem čutil mir, srečo. Drugače kot ponavadi, po prepiti noči.

V skladišče je prišla Ajša, takšna kot ponavadi mirna, tiha. Za trenutek je uprla vame svoje črno oko, spogledala sva se. Želel sem ji reči nekaj lepega, se zahvaliti, da sem spoznal kaj je to ljubezen, a nisem vedel kaj reči. Pogledal sem v tla, tam so bili moji čevlji prepleteni s hlačami, nogavice sem imel na sebi, majico sem imel pod seboj. Gat ni bilo videti. Glave nisem več dvignil, bal sem se ponovnega srečanja z njenim očesom. Zaslišal sem pk – drs, pk – drs, nadaljevala je s čiščenjem.

Pometla je glaževine. Začela je spirati s cevjo bruhanje, scalino, ter ostanke hrane.

Skozi razpoko v pločevinasti steni je posijalo sonce, ravno na njen iznakaženi obraz. Žarek je razsvetlil brazde na obrazu, le vdolbina, kjer je bilo nekoč oko je ostala v senci. Obrnila se je in spet ujela moj pogled s svojim črnim očesom, nekaj je bilo v njenem pogledu, upanje, morda prošnja. Pogledal sem preč in pričel nekaj mrmrati. Pravih besed še vedno nisem našel, gat tudi ne. Navlekel sem nase hlače, se nerodno zazibal, komaj ujel ravnotežje in odšel proti stranišču. Tiščalo me je in sram me je bilo.

  • Share/Bookmark

GOLOB

4.04.2007 ob 08:10

Mimo naju se je privlekel golob. Imel je zlomljeno krilo. Z drugim je še nekaj zamahoval, kot bi poskušal vzleteti, zato je smešno opletal ter poskakoval. Toplo pomladno sonce je prijetno grelo. Sedela sva in pila pivo.

»Glej ga«, mi je rekel znanec. »Kako ga zanaša. Prej ali slej ga bo našla kakšna mačka ali pes ptičar. Pes ga bo hitreje pokončal, mačke se dolgo igrajo s plenom.«

Ozrl sem se naokrog, če bi kje zagledal kakšnega zlatega prinašalca ali irskega setra. Privoščil sem mu hitro smrt.

»Če se bo zavlekel v kakšno luknjo, ga bodo dobile podgane« se je razživel moj sogovornik. »Podgane žrejo vse. Golobi tudi. Pa še predrzni so, ljudi se ne bojijo kaj dosti. Stare babe jih hranijo po parkih, zato pa se tako množijo«.

»Veš kaj, he he he« nagnil se je k meni. »Na konec cevi zračne puške vtakneš košček kruha in ko golob zagrabi, sprožiš, he he he.«

Moral sem se nasmehniti.

»Odbiješ mu kljun« je nadaljeval, »težko ga s takšnim strelom ubiješ, so trdoživi, ampak nov kljun mu pa tudi ne zrase.«

Odmaknil sem se od njega, to s kruhom na puški me je razvedrilo, a imel je kiselkast zadah. Med najinim pogovorom je golob že odskakljal za vogal.

Oblaki so zakrili sonce, postalo je hladno, spil sem in se poslovil. Ni mi bilo več do posedanja z njim. Saj se niti nisva dobro poznala.

Kmalu zatem sem naletel na gručo otrok, ki so obstopili goloba. Igrali so se z njim. Čeprav je obupano poskakoval in poskušal pobegniti jim ni mogel uiti. Sprva so ga samo malo brcali, tako da je ostajal v sredini kroga. Potem so se že opogumili in ga začeli prijemati, vlekli so ga za zlomljeno krilo. Potem so mu glavo pritisnili ob tla, zmogel je še dovolj moči, da je trzal s trupom in zamahoval z zdravo perutjo.

Glavna pri vsem tem je bila neka plavolasa punčka, v roza krilcu in umazana po obrazu. Ona je namreč poveljevala otrokom. Sprva ga je sama držala za vrat, kasneje pa je poskakovala naokrog in z vreščečim glaskom hujskala ostale.

Obstopili so ga tako, da nisem več videl kaj počno. Slišal sem šepetanje in hihitanje, pa tu in tam kakšen vzklik. Nekdo je zaklical, da bo prinesel hokejsko palico.

Prižgal sem cigareto. Po zvokih sodeč, so se otroci zelo zabavali. Postaval sem tam in kadil. Tista punčka v roza krilcu je nekam stekla in se kmalu vrnila, vodeč za roko majhnega fantka in mu med potjo nekaj zaupno prigovarjala. Vsi so se nagnetli okrog goloba, slišati je bilo samo še zlovešče šepetanje.

V nekem trenutku, ko se je krog malo razprl sem videl, da mu je mali vtaknil v zadek skrivljeno žico. Tako so mu skušali potegniti čreva iz trupa.  Ptič se je že povsem prepustil usodi in se je samo še tu in tam malo stresel.

Takrat sem se vrinil mednje in s peto čevlja stopil golobu na glavo. Hrsknilo je. Otroci so  obstali, gledali so me užaljeno, uničil sem jim igračo.

Stopil sem do zelenice in obrisal podplat v travo. Na otroke se nisem več ozrl. Nisem vedel kaj naj jim rečem.

Mimo mene je pritekel labradorec. »Malce prepozno«, sem pomislil.

  • Share/Bookmark

KAKO SEM BRUHNIL KJER SE NE BRUHA

29.03.2007 ob 13:14

Zvečer sem bil močno pijan. Zjutraj sem se zbudil zaradi budilke, ta pa je zvonila zaradi krsta mojega nečaka, tega jutra, v cerkvi naše fare.

Obilno sem zajtrkoval, kajti potreboval sem moči. V glavi sem čutil močno, topo bolečino.

Ko sem se sklonil, da si zavežem čevlje je ta bolečina začela utripati in pred očmi sem zagledal svetleče pikice. Toliko časa sem še imel in ker sem bil dogovorjen ravno na takšnem mestu, sem stopil v bife. Usta sem imel tako suha, da me je kar peklo in kot da jaz nebi imel nič pri tem, so kar sama naročila pijačo.

Prijel sem pivo, bilo je hladno.  Z zaprtimi očmi sem potegnil dolg požirek. Dobro mi je delo. Hladno steklenico sem prislonil na čelo, da bi ublažil bolečino v glavi. Zazrl sem se v star koledar in mislil na nič. Kar naenkrat je bila steklenica prazna. Res sem bil žejen. Moral bi bil že oditi, a ker sem počutil malo bolje, sem hitro naročil še eno steklenico in plačal.

Drugo pivo je bilo toplo, kar dvignilo mi je želodec. Vtem sem zunaj, na cesti zagledal brata, svežega in v beli srajci, kako mi maha. Stopil sem dva koraka naprej, da me ni videl in na hitro pogoltnil vso vsebino steklenice. Želodec se mi je obrnil in s tako muko sem zadrževal njegovo vsebino, da so mi solze tekle iz oči. Opotekel sem se v avto in vso pot molčal. Ni mi bilo dobro, svetleče pikice so se spet pojavile.

Pred cerkvijo pa je stal »kum« s steklenico žganega in ni me pustil mimo, ne da bi spil kozarček. Spil sem ga in potem še enega skupaj z njim, ker kot mi je rekel, me ima najrajši. Tega dne je imel marsikoga najrajši. Opotekal se je še bolj kot jaz. Žganje pa je dodalo svoje k mojim želodčnim težavam, začel sem hoditi in globoko dihati. Bil sem zopet pijan.

Čim sem se usedel v hladno cerkev, mi je bilo bolje. Ozrl sem se proti razpetemu Kristusu in se mu zahvalil.

Pričelo se mi je dogajati, ko so odzvenele orgle in ko je bilo že marsikaj povedanega. Slabost, mrzel pot, pikice.

Nekajkrat sem rignil v pest in začel globoko dihati, da bi pregnal slabost. Ni mi uspelo. Vedel sem, da bom bruhnil prej, preden bi mi uspelo priti iz cerkve. Tudi nisem imel več moči, da bi vstal. In bruhnil sem, dvakrat. Dva močna curka.

Ženska ki ji sedela ob meni, me je z gnusom pogledala, prebledela, vstala, stopila k spovednici, tam obstala, nervozno prepletla prste in se zastrmela proti oltarju.

Z nogo sem podrsal po tistem kar sem izbruhnil. Bilo je mnogo. Za zajtrk sem namreč jedel jajca z ocvirki, jedel sem hlastno, bolj goltal, kot žvečil. V bruhanju je bilo precej večjih koščkov beljaka in slabo pregriznjenih ocvirkov.

Zardi popitega piva  je bilo dosti tudi peneče  tekočine in nisem vedel kam naj bi to odrinil, ni bilo kam. Zazrl sem se v roke, med kožo in nohti sem imel strjen rumenjak, ki se mi je tam nabral, ko sem vanj pri zajtrku pomakal kruh. Kisel vonj bruhanja se je že precej razširil in opazil sem, da nekateri, vrtijo glave ter ovohavajo naokrog  poskušajoč ugotoviti, odkod prihaja ta smrad. Z nohti leve roke sem se lotil praskanja rumenjaka in se pri tem držal zelo resno. Tu in tam sem pogledal proti župniku, da bi dajal vtis, kot da ga ves čas pozorno poslušam. Bil sem v neprijetnem položaju in želel sem si, da bi se vse skupaj čimprej končalo.

Obred se je bližal koncu. Frcnil sem še zadnji košček rumenjaka, ki sem ga spraskal izpod kože palca, v mlako po mojimi nogami, vtaknil prst v usta in posesal še manjše drobce. Roke sem imel čiste.

»Kum« se je nečesa odrekel, se zamajal in se pijano nasmehnil. Otrok je pričel jokati.

Postalo je hrupno, vsi so se začeli premikati Hitro sem jo stisnil iz cerkve. Malo sem omahoval, kaj bi. Prej ali slej se bo razvedelo, kdo je bruhal. Res mi ni bilo do tega, da bi mi bilo ves dan nerodno in bi sklanjal glavo pred ljudmi, ki bi me očitajoče ali pomilujoče gledali.

Zavil sem za cerkev, med grmovje in po klančku navzdol. Potreboval sem pivo ali dva, da omilim mačka.

  • Share/Bookmark

S PSOM NA SPREHOD

27.03.2007 ob 13:21

Danes sem peljal na sprehod šefovega psa. To je ena precej velika in neubogljiva žival. Je rjav, debel in ima bojda blazno fine prednike in rodovnik, tri imena, pasmo sem pa pozabil.

Sprehod ni bil nič kaj prijeten, pes me je ves čas vlekel, se zaganjal in cukal, ko se je pa ustavil sem ga moral vleči jaz.

No, pes se je pač usral v parku, pa ne na pot, ampak na travo. To je bil tudi razlog in cilj najinega sprehoda.

In potem pravi meni ena ženska, ki gre mimo, a da če jaz ne bom pobral in pospravil tega dreka. A kva, da ga poberem, pa kaj, naj ga dam še v žep, ali ga pa nesem kar šefu. Najprej sem mislil, da se zajebava. Potem je prišel mimo še en suh tip, ki je sprehajal pudlja, ki se je komaj vlekel. Pridružil se je tisti babi, pa da on kakce pobira, da ima vrečko, da je tak red, pa kakci gor pa dol. Pes, ki sem ga sprehajal, kolikor je bil zajeten in bi mi lahko bil v pomoč, da bi zarenčal ali koga ugriznil, ali pa vsaj zgrabil tistega polcrknjenega pudlja, je pa sedel in gledal v drugo stran, kot da nas ni in kot da ne bi bilo to vse zaradi njega.

Pogledal sem na drek ki ga je naredil. To ni bilo za pobirat. Tudi če bi ga hotel prijeti, je bil premehak in razlezen. Siknil sem par kletvic, kar nesramno zagrozil, kaj bom storil, če ne bodo dali miru, pa odvlekel šefovega psa, ki se je jasno spet nekaj upiral.

Pa kakšni so to ljudje, a naj še dreke pobiramo.

  • Share/Bookmark

Psički

26.03.2007 ob 09:37

Naša psica je pred par meseci kotila in mladičev se je bilo treba znebiti.

Morali bi jih zakopati v gnoj takoj po rojstvu, kot je to vedno storila stara mama. A nečaki so se veselili mladičkov in tako so jih pustili.

Res so imeli otroci z njimi dosti veselja. a rasli so, v vasi pa nihče ni potreboval psa.

V nedeljo dopoldan sva s svakom pila vino, vsi ostali so bili pri maši. Govorila sva ravno o psih. Da bi jih zakopali v gnoj, ni bilo več mogoče, izkopali bi se sami, ali pa bi jih izgrebla psica.

Pač, lotila sva se dela. Svak je odšel po staro žakljevinasto vrečo in kos vrvi. Pregledala sva, da v njej ni lukenj. Priklicala sva jih in pritekli so, vsi veseli, z mahajočimi repki. Majhni psi so prav smešni, ko tečejo, zanaša jim namreč zadke.

Ko sva jih začela tlačiti v vrečo je psica je začutila, da se nekaj dogaja, švignila mi je med nogami, se zaletela v vrečo in tekala od mladiča do mladiča. Poskusil sem jo premamiti s hrano, a jo je le ovohala in se vrnila nazaj. Dovolj mi je bilo vsega, z brco sem jo nagnal v lopo, ter zapahnil vrata. Jezno sem začel tlačiti mladiče v vrečo, ko je psica zaslišala njih cviljenje je začela tudi sama cviliti, zavijati ter praskati po vrati.

Dol grede, proti reki, so se kobacali po vreči in spuščali predirljive glasove, slišati je bilo, kot bi jokal otrok. Zato sem jih nihal sem in tja, to jih je zamotilo in umirilo.

Obrežje Krke, je blatno, močvirno ter gosto poraščeno. Dogo sem iskal pravi kamen, ocenil sem bil, da mora biti precej velik.

Položil sem kamen mednje, nežno, ko da bi jih ne hotel poškodovati, zadrgnil vrečo, jo dvakrat zazibal po zraku in na tri vrgel v vodo.

Vse skupaj je precej hitro potonilo. Kamen ki sem ga izbral je bil dovolj težak.

Takrat sem postal malo otožen, sam ne vem zakaj. Kadil sem in strmel v reko. Naši se v Planici niso najbolje odrezali. Pohitel sem gor, proti hiši, da ujamem drugo serijo skokov.

  • Share/Bookmark